¹ In zgodí se, ko je na nekem kraji molil, potem ko je nehal, reče mu eden učencev njegovih: Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil učence svoje.

² Pa jim reče: Kedar boste molili, govorite: Oče naš, ki si na nebesih, posveti se ime tvoje: pridi kraljestvo tvoje; bodi volja tvoja, kakor na nebu, tudi na zemlji.

³ Kruh naš vsakdanji dáj nam vsak dan.

⁴ In odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu. In ne vpelji nas v izkušnjavo, nego reši nas zlega.

⁵ In reče jim: Kdo od vas ima prijatelja, in pojde k njemu o polnoči in mu poreče: Prijatelj, posodi mi tri hlebe,

⁶ Ker je prijatelj moj k meni prišel s pota, pa mu nimam kaj postaviti;

⁷ On pa, da odgovarjajoč znotraj poreče: Ne nadleguj mi; duri so uže zaprte, in otroci moji so z menoj v postelji; ne morem vstati, da bi ti dal.

⁸ Pravim vam, če tudi ne bo vstal, da bi mu dal za to, ker mu je prijatelj, vstal bo vsaj za voljo nesramnosti njegove, da mu dá, kar mu jo treba.

⁹ In jaz vam pravim: Prosite, in dalo vam se bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo vam se bo.

¹⁰ Kajti vsak, kdor prosi, prejema? in kdor išče, nahaja; in kdor trka, odpiralo mu se bo.

¹¹ Kdo od vas je pa oče, da če ga prosi sin kruha, da mu bo dal kamen? ali če prosi ribe, da mu bo mesto ribe, dal kačo?

¹² Ali če prosi jajca, ba¹ mu bo dal škorpijona?

1. (da)

¹³ Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko več bo dal oče nebeški Duha svetega tém, kteri ga prosijo?

¹⁴ In izganjal je hudiča, in ta je bil mutast; zgodí se pa, ko je hudič izšel, mutec pregovorí: in ljudstvo se začudi.

¹⁵ A nekteri od njih rekó: Z Belzebulom poglavarjem hudičev izganja hudiče.

¹⁶ Drugi pa, izkušajoč ga, iskali so od njega znamenja z neba.

¹⁷ On pa, spoznavši njih misli, reče jim: Vsako kraljestvo, ktero se je samo zoper sebe razdvojilo, opustelo bo; in dom, kteri se je sam zoper sebe razdvojil, razpadel bo.

¹⁸ Če se je pa tudi satan sam zoper sebe razdvojil, kako bo obstalo kraljestvo njegovo? ko pravite, da z Belzebulom izganjam hudiče.

¹⁹ A če jaz z Belzebulom izganjam hudiče, s čegavo pomočjo izganjajo sinovi vaši? Za to vam bodo oni sodniki.

²⁰ Če pa s prstom Božjim izganjam hudiče, prišlo je torej k vam kraljestvo Božje.

²¹ Kedar se močni oboroži, in varuje dvor svoj, na miru bo imenje njegovo;

²² Če pa pride močneji od njega in ga premaga, vzel bo vse orožje njegovo, kteremu je zaupal, in razdelil bo plen njegov.

²³ Kdor ni z menoj, on je zoper mé; in kdor ne zbira z menoj, razsiplje.

²⁴ Kedar nečisti duh izide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja; in ko ga ne najde, pravi: Vrnil se bom v dom svoj, odkoder sem izšel.

²⁵ In ko pride, najde pometenega in olepšanega.

²⁶ Tedaj odide in vzeme sedem drugih duhov, hujih od sebe, in ko vnidejo, prebivajo tu. In poslednje bo temu človeku huje od prvega.

²⁷ Zgodí se pa, ko je govoril to, povzdigne neka žena glas izmed ljudstva, in reče mu: Blagor telesu, ktero te je nosilo; in prsom, ktera si sisal.

²⁸ On pa reče: Veliko bolj blagor tém, kteri besedo Božjo poslušajo in jo varujejo!

²⁹ Ko se je pa ljudstvo zbiralo, začne jim govoriti: Ta rod je hudoben: znamenja išče, ali ne bo mu se dalo znamenje, razen znamenje Jona preroka.

³⁰ Kakor je bil namreč Jona znamenje Ninevljanom, tako bo tudi sin človečji temu rodu.

³¹ Kraljica južna bo vstala na sodbo z možmí tega roda, in obsodila jih bo; kajti prišla je od kraja sveta, poslušat modrost Solomonovo: in glej, tu je veči od Solomona.

³² Možjé Ninevljani bodo vstali na sodbo s tem rodom, in obsodili ga bodo; kajti spokorili so se po pridigi Jona; in glej, tu je veči od Jona.

³³ Nikdor pa sveče, ko jo užge, dene na skrivno, tudi ne pod mernik; nego na svečnik, da tí, kteri vhajajo, vidijo luč.

³⁴ Sveča telesu je oko: kedar bo torej oko tvoje prosto, svetlo bo tudi vse telo tvoje; če bo pa hudobno, temno bo tudi telo tvoje.

³⁵ Za to glej, da ne bo luč, ktera je v tebi, tema.

³⁶ Če bo torej vse telo tvoje svetlo, da ne bo imelo nobenega uda temnega, svetlo bo vse, kakor kedar te sveča s svetlobo obsija.

³⁷ Ko je pa izgovoril, prosil ga je neki Farizej, naj bi obedoval pri njem; ter vnide in sede za mizo.

³⁸ A Farizej se začudi, videvši, da se ni prej umil pred obedom.

³⁹ Gospod mu pa reče: Sedaj vi Farizeji čistite sklenico in skledo od zunej; a notranje vaše je polno ropa in hudobije.

⁴⁰ Neumneži; mar ni ta, kdor je naredil to, kar je zunej, tudi tega, kar je znotrej, naredil?

⁴¹ Ali dajte miloščino od tega, kar je notri: in glej, vse vam bo čisto.

⁴² Ali gorjé vam Farizejem! da dajete desetino od mete in od rute in vsakega zelišča, izogibate pa se sodbe in ljubezni Božje: to je bilo treba storiti, in onega ne opustiti.

⁴³ Gorjé vam Farizejem! da ljubite prve stole po shajališčih, in pozdrave po ulicah.

⁴⁴ Gorjé vam, pismarji in Farizeji, hinavci! da ste kakor pokriti grobi, po kterih ljudjé hodijo, in ne vedó zanje.

⁴⁵ Odgovarjajoč pa eden od učenikov postave, reče mu: Učenik, govoreč to, sramotiš tudi nas.

⁴⁶ On pa reče: Gorjé tudi vam učenikom postave! da nakladate ljudém neprenesljive butare, a sami se ne z enim prstom svojim ne dotaknete butar.

⁴⁷ Gorjé vam! da zidate grobe prerokom, a očetje vaši so jih pobili.

⁴⁸ Za to pričate in potrjujete dela očetov svojih: kajti oni so jih pobili, a vi jim zidate grobe.

⁴⁹ Za to je tudi modrost Božja rekla: Poslal jim bom preroke in aposteljne, in nektere od njih bodo pobili, a druge bodo pregnali:

⁵⁰ Da se bo tirjala kri vseh prerokov, ktera se je prelila od začetka sveta, do tega rodú,

⁵¹ Od krvi Abeljnove do krvi Zaharijeve, kteri je poginil med oltarjem in tempeljnom. Dà, pravim vam, tirjala se bo od tega rodú.

⁵² Gorjé vam učenikom postave! da ste vzeli ključ od znanja; sami niste šli noter, a kteri so hoteli vniti, tém ste zabranili.

⁵³ Ko jim je pa to govoril, začnó pismarji in Farizeji zeló pritiskati nanj, in vpraševati ga za veliko rečî,