¹ Bližal se je pa praznik presnih kruhov, kteri se imenuje Velika noč.

² In gledali so véliki duhovni in pismarji, kako bi ga umorili; kajti bali so se ljudstva.

³ Pa vnide satan v Juda s priimkom Iškarijana, kteri je bil iz števila dvanajsterih;

⁴ Ter odide, in dogovorí se z vélikimi duhovni in starešinami tempeljna, kako jim ga bo izdal.

⁵ In razveselé se, in obrekó mu dati denarja.

⁶ In obrekel se je, in iskal je pripravnega časa, da jim ga izdá brez ljudstva.

⁷ Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba velikonočno jagnje klati.

⁸ Ter pošlje Petra in Janeza, govoreč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da jemo.

⁹ Ona mu pa rečeta: Kje hočeš, da pripraviva?

¹⁰ A on jima reče: Glej, ko vnideta v mesto, srečal vaju bo človek, kteri ponese vrč vode; pojdita za njim v hišo, v ktero vnide,

¹¹ In recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je gostilnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi?

¹² In on vama bo pokazal veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita.

¹³ Ter odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel; in pripravita velikonočno jagnje.

¹⁴ In ko pride čas, sede za mizo, in dvanajsteri aposteljni ž njim.

¹⁵ In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, predno bom trpel;

¹⁶ Kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni.

¹⁷ In vzemši kelih, zahvali, in reče: Vzemite ga, in razdelite med seboj.

¹⁸ Kajti pravim vam, da ne bom pil od trtnega rodú, dokler ne pride kraljestvo Božje.

¹⁹ In vzemši kruh, zahvali, in prelomivši, dá jim govoreč: To je telo moje, ktero se za vas daje; to delajte za moj spomin.

²⁰ Ravno tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza po krvi mojej, ktera se za vas prelija.

²¹ In glej, roka izdajalca mojega je z menoj na mizi.

²² In sin človečji gre, kakor je odločeno; ali gorjé človeku, kteri ga izdaja.

²³ In oni začnó iskati med seboj, kdo od njih bi bil, kteri bo to storil.

²⁴ Vname se pa tudi prepir med njimi, kdo od njih da meni, da je veči.

²⁵ On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, a kteri imajo oblast, imenujejo se dobrotniki.

²⁶ Vi pa ne tako: nego kdor je največi med vami, bodi kakor najmanji; in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik.

²⁷ Kajti kdo je veči: kdor sedí za mizo, ali kdor streže? Ali ne ta, kdor sedí za mizo? In jaz sem med vami, kakor kdor streže.

²⁸ A vi ste, kteri ste prebili z menoj v izkušnjavah mojih.

²⁹ In jaz vam bom zapustil kraljestvo, kakor ga je meni oče moj zapustil,

³⁰ Da boste jedli in pili za mizo mojo v kraljestvu mojem, in boste sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove.

³¹ Reče pa Gospod: Simon! Simon! glej, satan vas je poželel, da bi vas presejal, kakor pšenico;

³² Ali jaz sem za te molil, naj ne izgine vera tvoja: in ti, kedar se spreobrneš, utrdi brate svoje.

³³ On mu pa reče: Gospod, pripravljen sem s teboj iti v ječo in na smrt.

³⁴ A on mu reče: Pravim ti, Peter! nocoj ne bo zapel petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.

³⁵ In reče jim: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obutala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa rekó: Ničesar.

³⁶ Reče jim torej: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, vzeme naj jo, ravno tako tudi torbo; a kdor nima, prodá naj suknjo svojo, in kupi meč.

³⁷ Kajti pravim vam, da se mora še to pismo izpolniti na meni: "In hudodelnikom je bil prištet." Kajti to, kar je pisano za me, dopolnjuje se.

³⁸ Oni pa rekó: Gospod, glej tu dva meča! A on jim reče: Dosti je!

³⁹ Ter izide in odide po navadi na Oljsko goro; šli so pa za njim tudi učenci njegovi.

⁴⁰ A ko pride na mesto, reče jim: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo.

⁴¹ In on odstopi od njih za lučaj kamena, in pokleknivši na kolena, molil je,

⁴² Govoreč: Oče, ko bi hotel prenesti ta kelih mimo mene! ali ne moja volja, nego tvoja bodi.

⁴³ Prikaže pa mu se angelj z neba, ter ga je krepčal.

⁴⁴ In ko je bil v boji, molil jo gorečneje. In bil je pót njegov kakor kaplje krví, ktere so padale na zemljo.

⁴⁵ In vstavši od molitve, pride k učencem svojim, in najde jih, da spé od žalosti,

⁴⁶ In reče jim: Kaj spite? Vstanite! molite, da ne zajdete v izkušnjavo.

⁴⁷ A ko je še govoril, glej, ljudstvo; in eden dvanajsterih, kteri se je imenoval Juda, šel je pred njim, in približa se Jezusu, da ga poljubi,

⁴⁸ Jezus mu pa reče: Juda! s poljubom izdajaš sina človečjega?

⁴⁹ Videč pa tí, kteri so bili okoli njega, kaj da bo, rekó mu: Gospod, ali naj udarimo z mečem?

⁵⁰ In eden od njih udari hlapca vélikega duhovna, in odseka mu desno uho.

⁵¹ Odgovarjajoč pa Jezus, reče: Nehajte, dotlej! In dotaknivši se ušesa njegovega, uzdravi ga.

⁵² A vélikim duhovnom in poglavarjem tempeljna in starešinam, kteri so bili prišli nad-nj, reče Jezus: Kakor na razbojnika ste izšli nad me z meči in koli?

⁵³ Vsak dan sem bil z vami v tempeljnu, in niste iztegnili rok na me. Ali ta je vaša ura, in oblast teme.

⁵⁴ In zgrabivši ga, odženó in peljejo ga v hišo vélikega duhovna; a Peter je od daleč šel za njim.

⁵⁵ In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča, in so vkupej sedli, sede Peter med-nje.

⁵⁶ Ugledavši ga pa ena dekla, da sedí pri ognji, ozrê se na-nj, in reče: Tudi ta je bil ž njim.

⁵⁷ A on ga zatají, govoreč: Žena! nisem ga videl.

⁵⁸ In malo po tem ga ugleda drugi, in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek! nisem.

⁵⁹ In eno ura ali kaj po tem trdil je nekdo drugi, govoreč: Zares, tudi ta je bil ž njm;¹ saj je tudi Galilejec.

1. (njim)

⁶⁰ Ali Peter reče: Človek! ne vém, kaj praviš. In precej, ko je še govoril, zapoje petelin.

⁶¹ In obrnivši se Gospod, pogleda na Petra; in spomene se Peter besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Predno bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat.

⁶² In Peter izide ven, in razjoka se britko.

⁶³ In možjé, kteri so držali Jezusa, zasmehovali so ga in bíli.