¹ Jezus je pa odšel na Oljsko goro.

² A zjutraj pride zopet v tempelj, in vse ljudstvo je šlo k njemu; ter sede in je učil.

³ Pripeljejo pa pismarji in Farizeji k njemu ženo, v prešestvu zasačeno, in postavivši jo na sredo,

⁴ Rekó mu: Učenik, ta žena je ravnokar v prešestvu zasačena;

⁵ Mojzes nam je pa v postavi zapovedal, naj takošne kamenjujemo. Ti pa kaj praviš?

⁶ To so pa govorili, izkušajoč ga, da bi ga mogli zatožiti. A Jezus, sklonivši se dol, pisal je s prstom svojim po tléh.

⁷ Ko so ga pa le še vpraševali, skloni se kvišku, in reče jim: Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen na njo.

⁸ In zopet se skloni dol, in pisal je po tléh.

⁹ Oni pa, ko so to slišali, in jih je vest tožila, odhajali so eden za drugim, počenši od starešin noter do zadnjih; in Jezus je ostal sam, in žena, stoječ na sredi.

¹⁰ Jezus pa, ko se po konci skloni, in razen žene nikogar ne vidi, reče jej: Žena, kje so tisti tožniki tvoji? ali te ni nobeden obsodil?

¹¹ Ona pa reče: Nobeden, Gospod! A Jezus jej reče: Tudi jaz te ne bom obsodil; pojdi in ne gréši več.

¹² In Jezus jim zopet reče, govoreč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, nego imel bo luč življenja.

¹³ Pa mu rekó Farizeji: Ti sam za-se pričuješ; pričanje tvoje ni resnično.

¹⁴ Jezus odgovorí in jim reče: Če tudi jaz sam za-se pričam, pričanje moje je resnično: ker vém, odkod sem prišel, in kam grem: vi pa ne véste, odkod sem prišel, in kam grem,

¹⁵ Vi po telesu sodite; jaz ne sodim nikogar.

¹⁶ Pa če jaz tudi sodim, sodba moja je resnična; ker nisem sam, nego jaz in oče, kteri me je poslal.

¹⁷ Pisano pa je tudi v zakonu vašem, da je dveh človekov pričanje resnično.

¹⁸ Jaz sem, kteri sam za-se pričam, in oče priča za-me, kteri me je poslal.

¹⁹ Tedaj so mu pravili: Kje je oče tvoj? Jezus odgovorí: Ne mene ne poznate, ne očeta mojega; ko bi mene poznali, poznali bi tudi očeta mojega.

²⁰ Te besede je povedal Jezus pri zakladnici, učeč v tempeljnu; in nihče ga ni zgrabil, ker čas njegov še ni bil prišel.

²¹ In Jezus jim zopet reče: Jaz grem, in iskali me boste, in v grehu svojem boste pomrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.

²² Govorili so torej Judje: Ali se bo sam umoril, ko pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti?

²³ Pa jim reče: Vi ste od zdolej, jaz sem od zgorej; vi ste s tega sveta, jaz nisem s tega sveta.

²⁴ Rekel sem vam pa, da boste pomrli v grehih svojih: če namreč ne boste verovali, da sem jaz, pomrli boste v grehih svojih.

²⁵ Rekó mu torej: Kdo si ti? In reče jim Jezus: To, kar vam od začetka pravim.

²⁶ Veliko imam o vas govoriti, in soditi; ali kteri me je poslal, ta je resničen; in jaz govorim to, kar sem od njega slišal.

²⁷ Niso pa razpoznali, da jim je govoril za očeta.

²⁸ Za to jim Jezus reče: Kedar boste sina človečjega povišali, tedaj boste razpoznali, da sem jaz, in da sam od sebe ničesar ne delam, nego kakor me je naučil oče moj, to govorim.

²⁹ In kteri me je poslal, ta je z menoj; ni me pustil oče samega, ker jaz to, kar je njemu po godi, vsegdar delam.

³⁰ Ko je to govoril, verovalo jih je veliko va-nj.

³¹ In govoril je Jezus tistim Judom, kteri so mu verovali: Če vi ostanete v besedi mojej, boste zares učenci moji;

³² In razpoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.

³³ Odgovoré mu: Seme Abrahamovo smo, in služili nismo nikoli nobenemu; kako govoriš ti: Svobodni boste postali?

³⁴ Odgovorí jim Jezus: Resnično resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, suženj je grehu.

³⁵ Suženj pa ne ostane v hiši vekomaj; sin ostane vekomaj.

³⁶ Če vas torej sin osvobodí, boste res svobodni.

³⁷ Vém, da ste seme Abrahamovo; ali gledate me umoriti, ker moja beseda nima mesta v vas.

³⁸ Jaz govorim, kar sem videl od očeta svojega: in vi delate, kar ste od svojega očeta videli.

³⁹ Odgovoré in rekó mu: Oče naš je Abraham. Reče jim Jezus: Ko bi bili sinovi Abrahamovi, delali bi dela Abrahamova.

⁴⁰ Sedaj pa gledate mene umoriti, človeka, kteri sem vam resnico povedal, ktero sem slišal od Boga; tega Abraham ni storil.

⁴¹ Vi delate dela svojega očeta. Pa mu rekó: Ali nismo iz kurbarije rojeni! enega očeta imamo, Boga.

⁴² Jezus jim pa reče: Ko bi bil Bog vaš oče, ljubili bi me; kajti jaz sem od Boga izšel in prišel: ker tudi nisem sam od sebe prišel, nego on me je poslal.

⁴³ Za kaj mojega govora ne umete? Ker ne morete moje besede poslušati.

⁴⁴ Vi ste od očeta hudiča, in slasti očeta svojega hočete delati. On je bil ubijalec ljudî od začetka, in na resnici ne stojí: ker resnice ni v njem. Kedar govorí laž, govorí od svojega, ker je lažnik in oče laží.

⁴⁵ Jaz pa, ker resnico govorim, ne verujete mi.

⁴⁶ Kdo izmed vas me dolží greha? Če pa resnico govorim, za kaj mi vi ne verujete?

⁴⁷ Kdor je od Boga, besedo Božjo posluša; za to vi ne poslušate, ker niste od Boga.

⁴⁸ Judje pa odgovoré in mu rekó: Ali ne pravimo mi prav, da si ti Samarijan, in imaš hudiča?

⁴⁹ Jezus odgovorí: Jaz nimam hudiča, nego spoštujem očeta svojega; a vi me zasramujete.

⁵⁰ Pa jaz ne iščem svoji slave; je, kteri je išče in sode

⁵¹ Resnično resnično vam pravim: če kdo mojo besedo ohrani, ne bo videl smrti vekomaj.

⁵² Rekó mu torej Judje: Sedaj smo razpoznali, da hudiča imaš; Abraham je umrl in preroki, a ti praviš: Če kdo mojo besedo ohrani, ne bo okusil smrti vekomaj.

⁵³ Kaj si ne mara ti veči od našega očeta Abrahama, kteri je umrl? Tudi preroki so pomrli: koga se ti sam delaš?

⁵⁴ Jezus odgovorí: Če se jaz sam slavim, slava moja ni nič; oče moj je, kteri me slavi, za kogar vi pravite, da je vaš Bog.