¹ Pred praznikom velikonočnim pa, ko je vedel Jezus, da je njegov čas prišel, da prejde s tega sveta k očetu: ker je ljubil svoje, kteri so bili na svetu, ljubil jih je do konca.

² In po večerji, (ko je bil uže hudič Judu Simonovemu Iškarijanu položil v srce, naj ga izdá,)

³ Vedoč Jezus, da mu je dal oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre,

⁴ Vstane od večerje, in sleče oblačilo, in vzeme opasnik, ter se opaše.

⁵ Po tem vlije v umivalnico vode, in začne umivati učencem noge, in otirati z opasnikom, s kterim je bil opasan.

⁶ Ter pride k Simonu Petru: in on mu reče: Gospod, ti mi boš umival noge?

⁷ Jezus odgovorí in mu reče: Kar jaz delam, ti sedaj ne véš; ali zvedel boš po tem.

⁸ Reče mu Peter: Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne! Odgovorí mu Jezus: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.

⁹ Reče mu Simon Peter: Gospod, ne samo nog mojih, nego tudi roke in glavo!

¹⁰ Reče mu Jezus: Kdor je umit, ne potrebuje, razen da noge umije, ker je ves čist; in vi ste čisti, ali ne vsi.

¹¹ Poznal je namreč izdajalca svojega; za to je rekel: Niste vsi čisti.

¹² Ko jim je pa umil noge, in je oblačilo svoje vzel, usede se zopet, in reče jim: Véste li, kaj sem vam storil?

¹³ Vi me imenujete: Učenik! in: Gospod! in prav pravite; ker sem.

¹⁴ Če sem pa jaz, Gospod in učenik, umil vam noge, dolžni ste tudi vi eden drugemu umivati noge.

¹⁵ Izgled sem vam dal namreč, da kakor sem jaz storil, tudi vi delajte tako.

¹⁶ Resnično resnično vam pravim: Hlapec ni veči od gospodarja svojega; tudi poslanec ni veči, kakor tisti, kteri je poslal.

¹⁷ Če to véste, blagor vam, če je storite.

¹⁸ Ne pravim za vse vas; jaz vém, ktere sem izvolil: ali da se izpolni pismo: "Ta, ki z menoj kruh jé, vzdignil je peto svojo zoper mé."

¹⁹ Uže sedaj vam pravim, predno se je zgodilo, da kedar se zgodí, verujete, da sam jaz.

²⁰ Resnično resnično vam pravim: Če koga pošljem, kdor ga sprejme, sprejme mene: kdor pa mene sprejme, sprejme tega, kteri me je poslal.

²¹ Ko je Jezus to povedal, postane žalosten v duhu, in zatrdi in reče: Resnično resnično vam pravim, da me bo eden od vas izdal.

²² Učenci njegovi so se torej pogledovali med seboj, pomišljevaje, za kterega da pravi.

²³ Slonel je pa za mizo eden učencev njegovih na naročji Jezusovem, kterega je Jezus ljubil.

²⁴ Simon Peter torej namigne temu, da naj vpraša, kdo da bi bil, za kogar pravi.

²⁵ In on leže Jezusu na prsi, in reče mu: Gospod, kdo je?

²⁶ Jezus odgovorí: Ta je, komur bom jaz omočivši, grižljaj podal. In omočivši grižljaj, podá Judu Simonovemu Iškarijanu.

²⁷ In po grižljaji, tedaj vnide va-nj satan. In Jezus mu reče: Kar delaš, stóri hitro.

²⁸ Tega pa ni razumel nobeden od teh, kteri so sedeli za mizo, čemu mu je rekel.

²⁹ Nekteri namreč so mislili, ker je Juda mošnjo imel, da mu Jezus pravi: Nakupi, kar nam je treba za praznik; ali, da naj dá kaj ubogim.

³⁰ In on vzeme mošnjo, in izide; bila je pa noč.

³¹ Ko je pa izšel, reče Jezus: Sedaj se je sin človečji oslavil, in Bog se je oslavil v njem.

³² Če se je Bog oslavil v njem, oslavil bo tudi Bog njega v sebi, in precej ga bo oslavil.

³³ Sinčeki! še malo sem z vami. Iskali me boste, in kakor sem Judom povedal: Kamor jaz grem, vi ne morete priti, pravim sedaj tudi vam.

³⁴ Novo zapoved vam dajem, da se ljubíte med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubíte med seboj.

³⁵ V tem vas bodo poznali vsi, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen eden do drugega.

³⁶ Reče mu Simon Peter: Gospod, kam greš? Odgovorí mu Jezus: Kamor grem, ne moreš sedaj za menoj iti; prišel boš pa pozneje za menoj.

³⁷ Reče mu Peter: Gospod, za kaj ne morem sedaj za teboj iti? dušo svojo bom položil za-te.

³⁸ Odgovorí mu Jezus: Dušo svojo boš položil za-me? Resnično resnično ti pravim: Ne bo zapel petelin, dokler me trikat¹ ne zatajiš.

1. (trikrat)