¹ Bil je pa en bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasí Marije in Marte sestre njene,

² (A Marija, ktere brat Lazar je bolan bil, bila je ta, ki je pomazilila Gospoda z miro, in otrla noge njegove z lasmí svojimi.)

³ Sestri torej pošljete k njemu, govoreč: Gospod, glej, kogar ljubiš, bolan je.

⁴ Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni na smrt, nego na slavo Božjo, da se sin Božji po njej oslavi.

⁵ Jezus je pa Marto in sestro njeno in Lazarja ljubil.

⁶ Ko je torej slišal, da je bolan, tedaj je ostal dva dní na tistem mestu, kjer je bil.

⁷ Po tem pa reče učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo.

⁸ Učenci mu rekó: Rabi, ravnokar so te Judje hoteli kamenjati, pa greš zopet tje?

⁹ Jezus odgovorí; Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevu hodi, ne spotiče se, ker vidi luč tega sveta.

¹⁰ Če pa kdo po noči hodi, spotiče se, ker ni luči v njem.

¹¹ To je povedal, in po tem reče: Lazar prijatelj naš je zaspal; pa grem, da ga zbudim.

¹² Rekó mu tedaj učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravel bo.

¹³ Rekel je pa Jezus za smrt njegovo; a oni so mislili, da pravi za spanje sna.

¹⁴ Tedaj jim Jezus razločno pové: Lazar je umrl.

¹⁵ In radujem se za voljo vas, da nisem tam bil, da boste verovali; pa pojdimo k njemu.

¹⁶ Tedaj reče Tomaž, (ki se imenuje Dvojček,) součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim.

¹⁷ Ko pa pride Jezus, najde ga, da je uže štiri dní v grobu

¹⁸ (Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst bežajev.)

¹⁹ In veliko izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ji tolažili po njunem bratu.

²⁰ Ko pa Marta zasliši, da Jezus gre, odide mu naproti; a Marija je domá sedela.

²¹ Marta tedaj reče Jezusu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.

²² Pa tudi sedaj vém, da karkoli boš od Boga prosil, da ti bo dal Bog.

²³ Reče jej Jezus: Vstal bo brat tvoj.

²⁴ Marta mu reče: Vém, da bo vstal, o vstajanji poslednji dan.

²⁵ Reče jej Jezus: Jaz sem vstajanje in življenje; kdor v mene veruje, živel bo, če tudi umre.

²⁶ In vsak, kdor živí in veruje v mé, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to?

²⁷ Reče mu: Dà, Gospod! jaz verujem, da si ti Kristus, sin Božji, ki je imel na svet priti.

²⁸ In rekši to, odide, in pokliče skrivaj Marijo sestro svojo, govoreč: Učenik je tu in te kliče.

²⁹ Ona, ko zasliši, hitro vstane in odide k njemu.

³⁰ (Ni pa še Jezus prišel v vas: nego bil je na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.)

³¹ Ko so pa Judje, kteri so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in izšla, odidejo za njo, govoreč: Na grob gre, da bo tam jokala.

³² Marija pa, ko pride tje, kjer je Jezus bil, in ga ugleda, pade mu pred noge, govoreč mu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.

³³ Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, kteri so bili ž njo prišli, da jokajo, zgrozí se v duhu, in postane sam žalosten,

³⁴ In reče: Kam ste ga položili? Rekó mu: Gospod, pridi in poglej!

³⁵ Jezus se zajoka.

³⁶ Judje so tedaj govorili: Glej, kako ga je ljubil!

³⁷ A nekteri od njih rekó: Ali ni mogel ta, ki je slepemu oči odprl, storiti, da tudi ta ne bi bil umrl?

³⁸ In Jezus se zopet zgrozí v sebi, in pride na grob. Bila je pa jama, in kamen je ležal na njej.

³⁹ Jezus velí: Vzdignite kamen! Reče mu sestra ranjkega, Marta: Gospod, uže smrdí; kajti štiri dnî je v grobu.

⁴⁰ Velí jej Jezus: Ali ti nisem rekel, da če boš verovala, videla boš slavo Božjo?

⁴¹ Tedaj vzdignejo kamen, kjer je mrtvi ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku, in reče: Oče, zahvaljujem ti, da si me uslišal.

⁴² Pa jaz sem vedel, da me vsegdar poslušaš; ali rekel sem za voljo ljudstva, ktero okoli stojí, da bodo verovali, da si me ti poslal.

⁴³ In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pojdi ven!

⁴⁴ In mrtvi izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in obraz njegov je bil obezan s prtom. Velí jim Jezus: Razvežite ga, in pustite, naj odide.

⁴⁵ In od Judov, kteri so bili prišli k Mariji, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo jih je veliko va-nj.

⁴⁶ A nekteri od njih odidejo k Farizejem, in povedó jim, kaj je Jezus storil.

⁴⁷ In véliki duhovni in Farizeji zberó zbor, in govorili so: Kaj bomo storili? kajti ta človek dela velike čudeže.

⁴⁸ Če ga tako pustimo, verovali bodo vsi va-nj; in prišli bodo Rimljani, in vzeli nam bodo zemljo in narod.

⁴⁹ A eden od njih, neki Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven, reče jim: Vi nič ne véste;

⁵⁰ In tudi ne mislite, da nam je bolje, da eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil.

⁵¹ Tega pa ni rekel sam od sebe; temveč ker je bil tisto leto véliki duhoven, prerokoval je, da mora Jezus za ves narod umreti;

⁵² In ne samo za narod, nego da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno čredo.

⁵³ Od tega dné torej so sklenili, da ga bodo umorili.

⁵⁴ Jezus pa ni več očitno hodil med Judi, nego odšel je odtod v kraj blizu puščave, v mesto, ktero so imenuje Efraim, in tu je prebival z učenci svojimi.

⁵⁵ Bila je pa blizu Velika noč Judovska; in veliko iz tega kraja jih pride v Jeruzalem pred Veliko nočjó, da se očistijo.

⁵⁶ In iskali so Jezusa, in pogovarjali so se med seboj, stoječ v tempeljnu: Kaj vam se zdí, da ne pride na praznik?

⁵⁷ Dali so bili pa véliki duhovni in Farizeji zapoved, da če kdo zvé, kje da je, naj pové, da ga zgrabijo.