¹ Po tem odide Jezus na oni kraj morja Galilejskega ali Tiberijskega.

² In šlo je za njim veliko ljudstva, ko so videli njegove čudeže, ki jih je delal na bolnikih.

³ Jezus pa izide na goro, in tu je z učenci svojimi sedel.

⁴ Bila ja pa blizu Velika noč, praznik Judovski.

⁵ Povzdignivši torej Jezus očí, in videvši, da veliko ljudstva k njemu dohaja, reče Filipu: Kje bomo kupili kruha, da bodo tí jedli?

⁶ (To je pa govoril, izkušajoč ga; kajti on je vedel, kaj bo storil.)

⁷ Odgovorí mu Filip: Za dve sto grošev kruha jim ni dosti, da bi vsakteri od njih kaj malega dobil.

⁸ Reče mu eden učencev njegovih Andrej brat Simona Petra:

⁹ En deček je tu, kteri ima pet hlebov ječmenovih in dve ribici; ali kaj je to med toliko?

¹⁰ Jezus pa reče: Dajte, posadite ljudí. Bilo je pa veliko trave na tem mestu. In posadé se možjé, kakih pet tisoči na število.

¹¹ Tedaj Jezus vzeme hlebe, in zahvali, ter razdelí učencem, učenci pa tém, ki so sedeli: in ravno tako tudi od ribic, kolikor so hoteli.

¹² Ko so se pa nasitili, velí učencem svojim: Zberite ostanke koscev, da nič ne pogine.

¹³ Ter zberó, in napolnijo dvanajst košev koscev od petih hlebov ječmenovih, ki so preostali od téh, ktere so bili pojedli.

¹⁴ Ljudjé pa, ko so videli čudež, kterega je bil Jezus storil, govorili so: Ta je res prerok, kteri je imel priti na svet.

¹⁵ Jezus torej, vedoč, da bodo prišli in ga zgrabili, da ga naredé za kralja, umakne se zopet na goro on sam.

¹⁶ Ko se je pa zvečerilo, snidejo učenci njegovi na morje.

¹⁷ In stopivši v ladjo, šli so na oni kraj morja v Kapernaum. In uže se jo mračilo, in Jezus ni bil k njim prišel,

¹⁸ In morje se je od velikega vetra vzdigalo.

¹⁹ Odplavivši se pa kakih pet in dvajset ali trideset bežajev, ugledajo Jezusa, da hodi po morji, in se približuje ladji; in uplašijo se.

²⁰ On jim pa reče: Jaz sem; ne bojte se!

²¹ In željno so ga vzeli v ladjo, in precej je bila ladja na zemlji, v ktero so šli.

²² Drugi dan pa ljudstvo, ktero je stalo onkraj morja, ko je videlo, da ni bilo tam druge ladje, razen tiste ene, v ktero so bili stopili učenci njegovi, in da Jezus ni vstopil z učenci svojimi v ladjo, nego da so bili učenci njegovi sami odšli;

²³ (Prišle so pa druge ladje iz Tiberijade blizu mesta, kjer so bili jedli kruh, ko je Gospod zahvalil;)

²⁴ Ko je torej ljudstvo videlo, da Jezusa ni tu, in tudi učencev njegovih ne: stopijo tudi oni v ladje, in pridejo v Kapernaum, iskajoč Jezusa.

²⁵ In ko ga najdejo onkraj morja, rekó mu: Rabi, kedaj si prišel sem?

²⁶ Odgovorí jim Jezus in reče: Resnično resnično vam pravim, iščete me, ne za to, ker ste videli čudeže, nego ker ste jedli hlebe in ste se nasitili.

²⁷ Trudite se, ne za jed, ktera mine, nego za jed, ktera ostane za večno življenje, ktero vam bo sin človečji dal: kajti tega je potrdil oče Bog.

²⁸ Rekó mu torej: Kaj naj storimo, da bomo delali dela Božja?

²⁹ Odgovorí jim Jezus in reče: To je delo Božje, da verujete v tega, kterega je on poslal.

³⁰ Pa mu rekó: Kakošno znamenje nam pokazuješ, da bi videli in ti verovali? kaj delaš?

³¹ Očetje naši so jedli mano v puščavi, kakor jo pisano: "Kruh z neba jim je dal jesti."

³² Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Ni vam dal Mojzes kruha z neba; nego oče moj vam daje pravi kruh z neba.

³³ Kajti kruh Božji je ta, kteri shaja z neba, in daje življenje svetu.

³⁴ Rekó mu torej: Gospod, daj nam vsegdar tega kruha.

³⁵ Jezus jim pa reče: Jaz sem kruh življenja; kdor k meni dohaja, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje v mé, ne bo nikoli ožejal.

³⁶ Ali povedal sem vam, da ste me tudi videli, in ne verujete.

³⁷ Vse, kar mi oče dá, pride k meni; in kdor pride k meni, ne bom ga izgnal ven:

³⁸ Kajti prišel sem z neba, ne da bi delal po svojej volji, nego po volji tega, kteri me je poslal.

³⁹ Volja očeta, kteri me je poslal, je pa ta, da od tega, kar mi je dal, ničesar ne izgubim, nego da to poslednji dan obudim.

⁴⁰ In volja tega, kteri me je poslal, je ta, da ima vsak, kdor vidi sina in veruje va-nj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.

⁴¹ Tedaj so Judje godrnjali nad njim, da je rekel: Jaz sem kruh, kteri je prišel z neba.

⁴² In govorili so: Kaj ni ta sin Jožefov, komur mi očeta in mater poznamo? Kako torej govorí ta: Z neba sem prišel!

⁴³ Jezus pa odgovorí in jim reče: Ne godrnjajte med seboj!

⁴⁴ Nikdor ne more priti k meni, če ga oče, kteri me je poslal, ne privleče, in jaz ga bom obudil poslednji dan.

⁴⁵ Pisano je v prerokih: "In vsi bodo učeni od Boga." Kdorkoli je torej slišal od očeta in se je naučil, dohaja k meni;

⁴⁶ Ne da bi bil kdo očeta videl, razen tisti, kteri je od Boga: ta je videl Boga.

⁴⁷ Resnično resnično vam pravim: Kdor veruje v mé, ima večno življenje.

⁴⁸ Jaz sem kruh življenja.

⁴⁹ Očetje vaši so jedli mano v puščavi, in pomrli so.

⁵⁰ Ta je kruh, kteri shaja z neba: da kdor od njega jé, ne umre.

⁵¹ Jaz sem živi kruh, kteri sem z neba prišel; če kdo jé od tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, kterega bom jaz dal, je telo moje, ktero bom jaz dal za življenje sveta.

⁵² Judje so se pa prepirali med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati telo jesti?

⁵³ Pa jim Jezus reče: Resnično resnično vam pravim: Če ne boste jedli telesa sina človečjega, in pili njegove krví, ne boste imeli življenja v sebi.

⁵⁴ Kdor jé moje telo, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.

⁵⁵ Kajti telo moje je prava jed, in kri moja je prava pijača.