¹ Fest torej, ko je bil prišel v deželo, izšel je črez tri dnî iz Cezareje v Jeruzalem.

² In prišli so k njemu véliki duhovni in prvaki Judovski zoper Pavla, in prosili so ga,

³ Iskajoč milosti zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem, in zalezovali so, da bi ga umorili na poti.

⁴ Fest pa odgovorí, da se Pavel varuje v Cezareji, in da on sam kmalu pojde tje.

⁵ Kteri torej od vas morejo, reče, naj z menoj snidejo, in če je kakošna krivica na tem možu, naj ga tožijo.

⁶ In prebivši med njimi ne več kakor deset dnî, snide v Cezarejo, in drugi dan sede na sodišče, in ukaže Pavla pripeljati.

⁷ Ko ga pa pripeljejo, obstopijo ga Judje, kteri so prišli iz Jeruzalema, in prinašali so zoper Pavla mnoge in težke krivice, kterih niso mogli izkazati,

⁸ Ko se je Pavel zagovarjal: Nič se nisem pregrešil ne zoper postavo Judovsko, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja.

⁹ Fest pa, hoteč Judom ugoditi, odgovorí Pavlu in reče: Hočeš iti gor v Jeruzalem, da te tam sodim za to?

¹⁰ Pavel pa reče: Na cesarjevem sodišči stojim, kjer me je treba soditi; Judom nisem nobene krivice storil, kakor tudi ti dobro veš.

¹¹ Kajti če sem kriv, in sem kaj smrti vrednega storil, ne branim se umreti; če pa nič tega ni, česar me dolžé, ne more me nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem.

¹² Tedaj Fest, pogovorivši se z zborom, reče: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš.

¹³ Ko je pa minilo nekoliko dnî, prideta Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa.

¹⁴ Ko sta se pa več dnî tam mudila, pové Fest kralju zadevo Pavlovo, govoreč: Nekega moža je pustil Feliks v ječi,

¹⁵ Za voljo kterega so, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli k meni véliki duhovni in starešine Judovski, proseč, naj ga obsodim;

¹⁶ Kterim sem odgovoril, da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kakošen človek na smrt; dokler obtoženi nima pred licem tožnikov, in ne prejme mesta, da se zagovarja za krivico.

¹⁷ Ko so se torej tu sešli, sedel sem brez vsega odlašanja drugi dan na sodišče, in ukazal sem moža pripeljati;

¹⁸ Kogar tožniki stoječ tam, niso nobene takošne krivice očitali, kakoršnih sem pričakoval jaz;

¹⁹ Nego nekošna vprašanja o svojej praznej veri so imeli zoper njega, in o nekošnem Jezusu, kteri je umrl, za kogar je Pavel trdil, da živí.

²⁰ Jaz pa, ne vedoč, kaj bi na to vprašanje odgovoril, rekel sem, ako bi hotel iti v Jeruzalem, in tam sojen biti za to,

²¹ Ko se je pa Pavel oglasil, da naj ga varujemo do Avgustove sodbe, ukazal sem ga varovati, dokler ga ne pošljem k cesarju.

²² Agripa pa Festu reče: Rad bi tudi jaz tega človeka slišal. On pa: Jutri, reče, ga boš slišal.

²³ Drugi dan pa, ko je prišel Agripa in Bernika z veliko slavo, in sta vstopila v sodnišnico, z jezerniki in najimenitnijimi mestnimi možmi, in je bil Fest ukazal, pripeljejo Pavla.

²⁴ In Fest reče: Agripa kralj, in vsi možjé, kteri ste tu z nami! vidite tega, za voljo kterega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti.

²⁵ Jaz pa, ko sem spoznal, da ni nič smrti vrednega storil, in se je tudi on sam sklical na cesarja, sklenil sem ga poslati;

²⁶ Za kterega nimam kaj gotovega pisati gospodarju: za to sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da bom, ko se izpraša, imel kaj pisati.

²⁷ Kajti neumno mi se zdí poslati zvezanega, krivice pa njegove ne naznaniti.