¹ Bil je pa neki mož v Cezareji po imenu Kornelij, stotnik trume, ktera se je imenovala Italijska,

² Pobožen in bogaboječ z vso hišo svojo, kteri je dajal veliko miloščine ljudém, in je molil k Bogu neprenehoma;

³ Videl je v prikazni razločno, okoli devete ure dné, angelja Božjega, da je prišel k njemu, in mu je rekel: Kornelij!

⁴ On pa, pogledavši na-nj in uplašivši se, reče: Kaj je, Gospod? Pa mu reče: Molitve tvoje in miloščine tvoje so prišle v spomin pred Bogom.

⁵ In sedaj pošlji v Jopo móž, in pokliči Simona, kteri ima priimek Peter;

⁶ On gostuje pri nekem Simonu strojarji, komur je hiša pri morji: on ti bo povedal, kaj ti je treba storiti.

⁷ Ko je pa angelj, kteri je s Kornelijem govoril, odšel, pokliče dva od domačih svojih, in pobožnega vojaka izmed teh, kteri so mu služili;

⁸ In razloživši jim vse, pošlje jih v Jopo.

⁹ A drugi dan, ko so bili ti na poti in so se mestu bližali, izide Peter na streho molit, okoli šeste ure,

¹⁰ In postane lačen, in hotel je jesti. Ko so pa oni pripravljali, zamakne se,

¹¹ In ugleda nebo odprto, in nekako posodo da shaja na-nj, kakor velik prt, za čvetere ogle privezana, in se spušča na zemljo;

¹² V kterej so bile vse štirinogate in divje in lazeče živali zemlje, in tice nebeške.

¹³ In oglasí mu se glas: Vstani, Peter, zakolji in jej!

¹⁴ Peter pa reče: Nikakor ne, Gospod! kajti nikoli nisem jedel kaj nagnjusnega ali nečistega.

¹⁵ In glas mu zopet v drugo reče: Kar je Bog očistil, ne imej ti za nagnjusno.

¹⁶ To pa se je zgodilo trikrat. In zopet se je vzela posoda gor na nebo.

¹⁷ Ko je pa Peter sam pri sebi strmel, kaj bi bila ta prikazen, ktero je videl, in glej, možjé, kteri so bili poslani od Kornelija, izprašali so hišo Simonovo, in stali so pred vratmi;

¹⁸ In poklicavši, vpraševali so, če Simon s priimkom Peter tu gostuje.

¹⁹ Ko je pa Peter premišljeval o prikazni, reče mu Duh: Glej, trije možjé te iščejo;

²⁰ Vstani torej, in snidi, in pojdi ž njimi, brez pomišljevanja; kajti jaz sem jih poslal.

²¹ In Peter snide k možém, kteri so bili od Kornelija k njemu poslani, in reče: Glej, jaz sem, kterega iščete; kaj je vzrok, za voljo kterega ste prišli?

²² Oni pa rekó: Kornelij stotnik, mož pravičen in pobožen, imajoč dobro pričevanje od vsega naroda Judovskega, prejel je povelje od angelja svetega, naj te pokliče v hišo svojo, da sliši besede od tebe.

²³ Tedaj jih noter pokliče in vzeme pod streho. A drugi dan izide Peter ž njimi, in nekaj bratov, kteri so bili v Jopi, odide ž njim.

²⁴ In drugi dan vnidejo v Cezarejo; a Kornelij jih je pričakoval, sklicavši rojake svoje in bližnje prijatelje.

²⁵ Ko se pa zgodi, da Peter vnide, pride mu Kornelij naproti, in pade na noge, ter se pokloni.

²⁶ Peter pa ga vzdigne, govoreč: Vstani! tudi jaz sem človek.

²⁷ In govoreč ž njim, vnide in najde jih veliko zbranih,

²⁸ In reče jim: Vi véste, kako nespodobno je možu Judu družiti se ali hoditi k tujcu; in meni je Bog pokazal, naj ne imenujem nikogar nagnjusnega ali nečistega.

²⁹ Za to sem tudi brez pomišljevanja prišel, ko sem bil poklican. Vprašujem torej, iz kterega vzroka ste me poklicali?

³⁰ In Kornelij reče: Od četrtega dné noter do te ure sem se postil, in ob devetej uri sem molil v hiši svojej; in glej, mož se postavi pred menoj v svetlem oblačilu, in reče:

³¹ Kornelij, uslišana je molitev tvoja, in miloščine tvoje so v spominu pred Bogom.

³² Pošlji torej v Jopo, in pokliči Simona s priimkom Petra; on gostuje v hiši Simona strojarja pri morji: on ti bo povedal, ko pride.

³³ Za to sem precej poslal k tebi; in ti si prav storil, da si prišel. Sedaj torej vsi mí pred Bogom stojimo, da slišimo vse, kar ti je zapovedano od Boga.

³⁴ Tedaj Peter odpre usta, in reče: V resnici vidim, da Bog ne gleda na lice,

³⁵ Nego v vsakem narodu, kdor se ga bojí in dela pravico, prijeten mu je.

³⁶ Besedo, ktero je poslal sinovom Izraelovim, oznanjujoč mir po Jezusu Kristusu (ta je vsem Gospod):

³⁷ Vi véste, kaj se je zgodilo po vsej Judeji, počenši od Galileje, po krstu, kterega je oznanjeval Janez:

³⁸ Jezusa iz Nazareta, kako ga je pomazilil Bog z Duhom svetim in močjó; kteri je prešel, delajoč dobroto in uzdravljajoč vse, ktere je bil hudič posedel, ker je bil Bog ž njim.

³⁹ In mi smo priče vsemu, kar je storil v deželi Judovskej, in v Jeruzalemu: kterega so na les obesili in umorili.

⁴⁰ Tega je Bog obudil tretji dan, in dal mu je, da se je pokazal.

⁴¹ Ne vsemu ljudstvu, nego pričam poprej izvoljenim od Boga, nam, kteri smo ž njim jedli in pili, potem ko je bil vstal od mrtvih,

⁴² In ukazal nam je, naj oznanjujemo ljudstvu, in pričamo, da je on odločeni od Boga sodnik živih in mrtvih.

⁴³ Temu vsi preroki pričajo, da bo po imenu njegovem prejel odpuščanje grehov vsak, kdor veruje va-nj.

⁴⁴ Ko je Peter še govoril te besede, pade Duh sveti na vse, kteri so poslušali.

⁴⁵ In zavzemó se verni iz obreze, kteri so bili s Petrom prišli, da se je tudi na pogane izlil dar Duha svetega;

⁴⁶ Kajti slišali so jih govoriti jezike, in poveličevati Boga. Tedaj odgovorí Peter:

⁴⁷ Ali more kdo vodo zabraniti, da se ne bi krstili ti, ki so Duha svetega prejeli, kakor tudi mi?

⁴⁸ In ukaže jih krstiti v ime Gospoda. Tedaj ga zaprosijo, naj bi ostal pri njih nekoliko dnî.