¹ Kakor je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morji odpeljati v Italijo, izročili so Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.

² In stopivši na ladjo Adramitsko, da se popeljemo poleg Azijskih krajev, odrinili smo: in bil je z nami Aristarh Macedonec iz Soluna.

³ In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom, in dovolil mu je k prijateljem iti in dati si postreči.

⁴ In ko smo odtod odrinili, peljali smo se za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasproti.

⁵ In ko smo morje, ktero je med Cilicijo in Pamfilijo, prepluli, prišli smo v Miro Licijsko.

⁶ In tu je našel stotnik ladjo Aleksandrijsko, ktera je jadrala v Italijo, in del nas je va-njo.

⁷ Ko smo se bili pa mnogo dnî počasi vozili, in komaj proti Gnidu prišli, ker nam veter ni dal, dopluli smo pod Kret pri Salmonu.

⁸ In komaj se vozeč mimo njega, prišli smo v neki kraj, kteri se imenuje Dobro Pristanišče, poleg kterega je bilo blizu mesto Laseja.

⁹ Ko je bilo pa veliko časa prešlo, in je bila vožnja že nevarna, ker je uže tudi post minul, opominjal je Pavel,

¹⁰ Govoreč jim: Možjé! vidim, da hoče vožnja z nevoljo in veliko izgubo biti, ne le za blago in ladjo, nego tudi za življenje naše.

¹¹ Ali stotnik je krmarju in gospodarju ladje bolj verjel, nego temu, kar je Pavel pravil.

¹² In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, sklenili so skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli priti do Fenike, da bi prezimili v pristanišči Kretskem, ktero gleda proti jugu in zahodnjemu severju.

¹³ Ko je pa jug potegnil, misleč, da bodo namen dosegli, odrinili so, in peljali so se blizu ob Kretu.

¹⁴ Ali ne dolgo po tem se vzdigne njemu nasproti vihar vrtinec, kteri se imenuje Vzhodnji sever.

¹⁵ Ko je pa ladjo zaneslo, in se ni mogla vetru upirati, izročili smo jo valovom, in nosili so nas.

¹⁶ Ko nas je pa pod neki otočič, kteri se imenuje Klavda, zaneslo, komaj smo mogli zadržati čolnič;

¹⁷ In ko so ga vzdignili, poslužili so se pripomočkov, in ovili so ladjo; in boječ se, da ne bi na kleče zadeli, spustili so jadra, in tako so se peljali.

¹⁸ Ko nas je pa vihar hudo metal, izmetavali so drugi dan.

¹⁹ In tretji dan smo s svojimi rokami ladijno orodje izmetali.

²⁰ Ko se pa ne solnce ne zvezde niso pokazale več dnî, in ni majhena burja pritiskala, izginilo je uže vsako upanje, da bi se oteli.

²¹ In ko se uže dolgo časa ni jedlo, tedaj Pavel, stoječ sredi njih, reče: Imeli bi bili, o možjé! poslušati me in ne odriniti od Kreta, in obvarovati se te nevolje in izgube;

²² A sedaj vas opominjam, da bodite srčni: kajti nobeno življenje od vas se ne bo izgubilo, razen ladja.

²³ Prikazal mi se je namreč to noč angelj Božji, kogar sem, in komur služim,

²⁴ Govoreč: Ne boj se, Pavel! pred cesarjem imaš stati; in glej, podaril ti je Bog vse, kteri se peljejo s teboj.

²⁵ Za to bodite srčni, možjé! ker verujem Bogu, da se bo tako zgodilo, kakor mi je bilo rečeno.

²⁶ Imamo pa na neki otok naleteti.

²⁷ Ko je pa štirinajsta noč prišla, in smo se vozili po Jadranskem morji, okoli polnočí zdelo se je mornajem,¹ da jim se bliža neki kraj.

1. (mornarjem)

²⁸ In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; a ko so malo dalje prišli, in so zopet izmerili globočino, našli so petnajst sežnjev.

²⁹ In boječ se, da ne bi na skalnata mesta naleteli, vrgli so s krma štiri mačke, in želeli so, da bi se dan naredil.

³⁰ Ko so pa mornarji gledali pobegniti iz ladje, in so spustili čolnič v morje, z izgovorom, kakor da hočejo s prednjega konca mačke spustiti,

³¹ Reče Pavel stotniku in vojakom: Če ti ne ostanejo v ladji, to se vi oteti ne morete.

³² Tedaj so vojaki odsekali vrvi čolniču, in pustili so, da je izpadel.

³³ A ko se je uže danilo, prosil je Pavel vse, da naj vzemó jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in živite brez jedi, ne vzemši ničesar.

³⁴ Za to vas prosim, da vzemite jedí; kajti to je za vaše zdravje: ker nikomur od vas ne bo las z glave spadel.

³⁵ In ko je to rekel, vzel je kruh, in zahvalil je Boga pred vsemi; in prelomivši, jel je jesti.

³⁶ Tedaj so vsi srčneji postali, in vzeli so tudi oni jedí.

³⁷ Bilo nas je pa vseh duš na ladji dve sto šest in sedemdeset.

³⁸ In ko so se nasitili jedí, olajšali so ladjo, izmetavši žito v morje.

³⁹ Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, ki je imel breg, na kterega so mislili, ko bi mogli, izvleči ladjo.

⁴⁰ In ko so bili mačke vzdignili, prepustili so ladjo morju, odvezavši obenem vrví krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru, in vozili so se proti bregu.

⁴¹ Ko so pa naleteli na kraj, kteri je imel po obéh stranéh morje, zaudarili so z ladjo ob peč; in prednji konec se je nasadil in je ostal trd, a krm se je razbijal od sile valovja.

⁴² Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili, da ne bi kdo izplaval in pobegnil.

⁴³ Stotnik pa, hoteč Pavla ohraniti, prepové njih naklep, in ukaže, naj tisti, kteri znajo plavati, najprej izkočijo in izidejo na zemljo;

⁴⁴ Drugi pa nekteri na deskah, nekteri pa na kosovih od ladje: in tako se je zgodilo, da so vsi živi izšli na zemljo.