¹ Ko je pa hrup nehal, pokliče Pavel učence, in poslovivši se, izide, da odide v Macedonijo.

² In prehodivši te straní, in utolaživši jih z mnogimi besedami, pride v Grško.

³ In prebivši tu tri mesece, sklene, ker so ga Judje, ko se je imel po morji odpeljati v Sirijo, zalezovali, vrniti se skozi Macedonijo.

⁴ Spremljal ga je pa noter do Azije Sopater iz Bereje; od Solunjanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej: a od Azijanov: Tihik in Trofim.

⁵ Ti so bili šli naprej, in čakali so nas v Troadi.

⁶ A mi smo se po dnevih presnih kruhov po morji odpeljali iz Filipov, in prišli smo k njim v Troado v petih dnéh, kjer smo se sedem dnî mudili.

⁷ A prvi dan po soboti, ko so se učenci zbrali, da bi lomili kruh, govoril jim je Pavel, ker je hotel drugi dan iziti, in podaljšal je govor svoj do polnoči.

⁸ Bilo pa je dosti svetilnic v vrhnjej izbi, kjer so bili zbrani.

⁹ In sedel je neki mladenič po imenu Evtih na oknu, premagan od trdega spanja, in ko je Pavel dolgo govoril, omahnil je v spanji, in padel je s tretjega nadstropja dol, in vzdignili so mrtvega.

¹⁰ Pavel pa snide, in pade na-nj, in objemši ga, reče: Umirite se; kajti duša njegova je v njem.

¹¹ In odšedši gor, in prelomivši kruh, okusil je, in govoril je mnogo noter do dné, in tako je izšel.

¹² A mladeniča so bili pripeljali živega, in utolažili so se ne malo.

¹³ A mi smo stopili na ladjo, in odpeljali smo se v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; kajti tako je bil naročil, hoteč sam peš hoditi.

¹⁴ Ko se je bil pa v Asonu k nam pridružil in smo ga sprejeli, prišli smo v Mitileno.

¹⁵ In odpeljavši se odtod, prišli smo drugi dan Hiju nasproti; in en dan potem smo se priplavili k Samu; in ko smo v Trogiliji prenočili, prišli smo drugi dan v Milet.

¹⁶ Odločil je bil namreč Pavel, da bomo pri Efezu mimo šli, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi, ako bi mu bilo mogoče, na binkoštni dan v Jeruzalemu bil.

¹⁷ Poslal je pa iz Mileta v Efez, in poklical je starešine cerkve.

¹⁸ Ko so pa prišli k njemu, reče jim: Vi véste od prvega dné, ko sem prišel v Azijo, kako sem ves čas z vami bil.

¹⁹ Služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in izkušnjami, ktere so mi se dogodile za voljo zalezovanja Judov;

²⁰ Kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in učil vas očitno in po hišah.

²¹ Pričevaje Judom in Grkom izpreobrnenje k Bogu, in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.

²² In sedaj, glej, jaz zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj mi se bo v njem prigodilo,

²³ Razen, da Duh sveti po vseh mestih priča, govoreč, da me ječa in stiske čakajo.

²⁴ Ali mene nič ne skrbí, in tudi življenje moje mi ni drago, da le dokončam tek svoj z radostjo, in službo, ktero sem prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelj milosti Božje.

²⁵ In sedaj glej, jaz vém, da ne boste več videli obličja mojega, vi vsi, med kterimi sem hodil, oznanjujoč kraljestvo Božje.

²⁶ Za to vam pričujem današnji dan, da sem čist od krví vseh;

²⁷ Kajti nisem se umaknil, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.

²⁸ Pazite torej na-se, in na vso čredo, v kterej vas je Duh sveti postavil za škofe, da pasete cerkev Božjo, ktero je pridobil s krvjó svojo.

²⁹ Kajti jaz vém to, da bodo po odhodu mojem prišli med vas grabljivi volkovi, kteri ne bodo prizanašali čredi:

³⁰ In izmed vas samih bodo stali možjé, kteri bodo napačno govorili, da bi potegnili učence za seboj.

³¹ Za to čujte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas.

³² In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, kteri more sezidati in dati vam delež med vsemi posvečenimi.

³³ Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel;

³⁴ Saj sami véste, da to, kar je bilo treba meni in tistim, kteri so bili z menoj, prislužile so té-le roke.

³⁵ Vse sem vam pokazal, da je tako treba truditi se in sprejemati slabe, in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: "Mnogo bolje je dajati, nego jemati."

³⁶ In ko je to povedal, poklekne na kolena svoja, in molil je z vsemi njimi.

³⁷ In velik jok je vstal med vsemi; in objemši Pavla, poljubovali so ga:

³⁸ Žalostni največ za voljo besede, ktero je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.