¹ Potem ko je Bog nekdaj mnogokrat in na razne načine govoril očetom po prorokih,

² nam je v teh zadnjih dneh govoril po Sinu, ki ga je postavil za dediča vseh stvari, ki je po njem naredil tudi svetove,

³ ki je odsvit slave in podoba bitja njegovega in vzdržuje vse z besedo moči svoje; ki je, potem ko je po sebi izvršil očiščenje grehov naših, sedel na desnico veličastva v višavah

⁴ in je tolikanj višji postal od angelov, kolikor odličnejše ime je podedoval mimo njih.

⁵ Kajti kateremu izmed angelov je kdaj rekel: „Sin moj si ti, jaz sem te danes rodil“, in zopet: „Jaz mu bodem za očeta in on mi bode za sina“?

⁶ In ko bo prvorojenca zopet vpeljal v svet, pravi: „In molijo naj ga vsi angeli Božji“.

⁷ In o angelih sicer pravi: „On dela angele svoje za vetrove in služabnike svoje za ognja plamen“,

⁸ o Sinu pa: „Prestol tvoj, o Bog, na veka vek. Pravičnosti žezlo je kraljestva tvojega žezlo.

⁹ Ljubil si pravico in sovražil krivico. Zato te je pomazilil Bog, Bog tvoj, z oljem veselja bolj nego sodeležnike tvoje“.

¹⁰ In: „Ti si v začetku, Gospod, ustanovil zemljo, in rok tvojih dela so nebesa;

¹¹ njih bode konec, ti pa ostaneš; in vsa se bodo postarala kakor obleka,

¹² in kakor plašč jih boš zvil, in izpremenila se bodo; ti pa si isti, in let tvojih ne bode konec“.

¹³ Kateremu izmed angelov pa je kdaj rekel: „Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih za podnožje nogam tvojim“?

¹⁴ Niso li vsi služabni duhovi, v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?