¹ Bojmo se torej, da se, ko še ostaja obljuba, da pridemo v pokoj njegov, ne vidi, da je kdo izmed vas zaostal.

² Kajti blagovestje smo prejeli mi kakor tudi oni; ali onim ni koristila slišana beseda, ker ni bila združena z vero njih, ki so jo slišali.

³ Kajti v pokoj prihajamo mi, ki smo vero sprejeli; kakor je rekel: „V jezi svoji sem prisegel: Ne pridejo v pokoj moj!“ In vendar so bila dela Božja končana od ustanovitve sveta;

⁴ saj je rekel nekje o sedmem dne tako: „In počival je Bog sedmi dan od vseh del svojih“.

⁵ In tukaj zopet: „Ne pridejo v pokoj moj“.

⁶ Ker je torej še pričakovati, da pridejo nekateri vanj, in oni, kateri so najprvo prejeli blagovestje, niso prišli vanj zaradi nepokorščine,

⁷ določa zopet neki dan, ko pravi v Davidu „danes“ čez toliko časa, kakor je prej rečeno: „Danes, ko začujete glas njegov, ne zakrknite src svojih“.

⁸ Kajti ako bi jih bil Jozue vpeljal v pokoj, ne bi potem Bog govoril o drugem dnevu.

⁹ Torej ostaja še sobotni počitek ljudstvu Božjemu.

¹⁰ Kajti kdor je prišel v pokoj njegov, počiva tudi sam od svojih del kakor Bog od lastnih.

¹¹ Prizadenimo si torej, da pridemo v oni pokoj, da ne pade kdo po enakem zgledu nepokorščine.

¹² Živa je namreč beseda Božja in krepka in ostrejša nego vsak dvorezen meč, in prodira prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srca;

¹³ in stvari ni skrite pred njim, temuč vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo ž njim opravek.

¹⁴ Ker imamo torej tako vzvišenega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Sinu Božjega, držimo se svoje veroizpovedi!

¹⁵ Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.

¹⁶ Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.