¹ Imela je pač tudi prva zaveza predpise za službo božjo in pozemeljsko svetišče.

² Šator namreč je bil napravljen – prvi,¹ v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje Sveto.²

1. Ali: sprednji.
2. Ali: svetišče.

³ Za drugim zagrinjalom pa je bil šator, imenovan Najsvetejše,

⁴ imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča palica Aronova in plošči zaveze,

⁵ nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave..., o čemer sedaj ni govoriti podrobno.

⁶ Ker je torej to tako napravljeno, hodijo v prvi šator vedno duhovniki opravljat službo,

⁷ v drugi šator pa enkrat na leto sam veliki duhovnik, a ne brez krvi, ki jo prinaša zase in za grehe nevednosti ljudstva.

⁸ S tem sveti Duh kaže, da pot do svetišča ni še razodeta, dokler stoji prvi šator,

⁹ ki je podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve, ki ne morejo v vesti popolnoma pomiriti¹ tistega, ki opravlja službo,

1. Dobesedno: popolnega storiti.

¹⁰ ker so samo mesene naredbe (z jedili in pijačami ter z različnim umivanjem vred) naložene do časa poprave.

¹¹ Kristus pa je nastopil kot veliki duhovnik prihodnjih dobrot in je šel skozi večji in popolnejši šator, ki ni z roko narejen, to je, ki ni tega stvarjenja,

¹² tudi ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev.

¹³ Kajti če bikov in kozlov kri in junice pepel, ki pokropi onečiščene, posvečuje za čistost mesa,

¹⁴ kolikanj bolj bo kri Kristusa, ki je po Duhu večnem daroval samega sebe brez madeža Bogu, očistila vest vašo mrtvih del, da služite Bogu živemu!

¹⁵ In zato je nove zaveze srednik: da dobé, ko se je smrt zgodila za odrešenje prestopkov, storjenih za prve zaveze, obljubo večne dediščine tisti, ki so poklicani.

¹⁶ Kajti kjer je oporoka,¹ je treba, da nastopi oporočnikova smrt;

1. Grška beseda pomeni zavezo in tudi oporoko (testament).

¹⁷ zakaj oporoka je šele pri mrtvih veljavna, ker nikdar nima moči, dokler živi oporočnik.

¹⁸ Zato tudi prva zaveza ni bila posvečena brez krvi.

¹⁹ Ko je bil namreč Mojzes vsako zapoved po postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri telet in kozlov z vodo in škrlatno volno in z izopom ter je pokropil knjigo samo in vse ljudstvo, govoreč:

²⁰ „To je kri zaveze, ki jo je vam Bog zapovedal“.

²¹ In tudi šator in vse orodje službe božje je enako pokropil s krvjo.

²² In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščenje.

²³ Potrebno je torej bilo, da se ‚podobe nebeških stvari‘ očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh.

²⁴ Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temuč v samo nebo, da se sedaj kaže obličju Božjemu za nas;

²⁵ tudi ni šel samega sebe večkrat darovat, kakor veliki duhovnik prihaja v svetišče vsako leto s tujo krvjo

²⁶ (sicer bi bil moral mnogokrat trpeti od ustanovitve sveta): sedaj pa na konci vekov se je enkrat prikazal v izbrisanje greha po žrtvi svoji.

²⁷ In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, potem pa sodba,

²⁸ tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe, v drugič pa se prikaže ne zaradi greha, temuč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo.