¹ Poglavitno pa pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih

² in je oskrbnik svetišča in šatora pravega, ki ga je postavil Gospod in ne človek.

³ Kajti vsak veliki duhovnik je postavljen, da prinaša dari in žrtve; zato je potreba, da ima tudi ta kaj, kar bi prinašal.

⁴ Ako bi bil namreč na zemlji, bi še duhovnik ne bil, ker so tu duhovniki, ki dari prinašajo po postavi.

⁵ Oni služijo podobi in senci stvari nebeških; kakor je bilo Mojzesu ukazano, ko je napravljal šator; kajti: „Glej“, veli, „da narediš vse po zgledu, pokazanem ti na gori“.

⁶ Sedaj pa je Jezus dobil tem odličnejšo službo, kolikor boljša je zaveza, ki je njen srednik, ki je zakonito ustanovljena tudi na boljših obljubah.

⁷ Ako bi namreč ona prva zaveza bila brez pogreška, ne bi se iskalo mesto drugi.

⁸ Kajti grajajoč jim pravi: „Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, in s hišo Izraelovo in s hišo Judovo sklenem novo zavezo;

⁹ ne po zavezi, ki sem jo storil ž njih očeti, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz zemlje Egiptovske; ker oni niso ostali v zavezi moji, in jaz sem jih vnemar pustil, govori Gospod.

¹⁰ Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dneh, govori Gospod: Postave svoje dam v njih misli in v njih srca jih napišem, in bodem jim za Boga, in oni mi bodo za ljudstvo.

¹¹ In naj ne uče vsak svojega bližnjega in vsak svojega brata, rekoč: Spoznaj Gospoda! zakaj poznali me bodo vsi, od njih malega do njih velikega.

¹² Kajti milosten bodem njih krivicam in njih grehov in pregreškov se ne bom spominjal več“.

¹³ Ko pravi: „novo zavezo“, je proglasil prvo za staro; kar pa se stara in je zastarelo, se bliža koncu.