¹ Tedaj pristopijo k Jezusu pismarji in Farizeji iz Jeruzalema, govoreč:

² Za kaj prestopajo učenci tvoji izročilo starijih? Ker ne umivajo rok svojih, kedar jedó kruh.

³ On pa odgovorí in jim reče: Za kaj prestopate tudi vi zapoved Božjo za voljo izročila svojega?

⁴ Bog namreč je zapovedal, in rekel: "Spoštuj očeta svojega, in mater;" in: "Kdor pa prekolne očeta ali mater, pogine naj s smrtjo."

⁵ Vi pa pravite: Če reče kdo očetu ali materi: Dar je, s čimer ti jaz pomorem, in če prav ne spoštuje očeta svojega ali matere svoje.

⁶ In zavrgli ste zapoved Božjo za voljo izročila svojega.

⁷ Hinavci! lepo je za vas prerokoval Izaija, govoreč:

⁸ "To ljudstvo mi se približuje z ustmi svojimi, in spoštuje me z ustnicami svojimi: srce njih je pa daleč od mene.

⁹ Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške."

¹⁰ In poklicavši ljudsto,¹ reče jim: Poslušajte in umejte!

1. (ljudstvo)

¹¹ Ne skruni človeka to, kar prihaja v usta; nego kar izhaja iz ust, to skruni človeka.

¹² Tedaj pristopijo učenci njegovi in mu rekó: Véš li, da so se Farizeji, slišavši besedo, pohujšali?

¹³ On pa odgovorí in reče: Vsaka rastlina, ktere ni vsadil oče moj nebeški, izrovala se bo.

¹⁴ Pustite jih; oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padla bosta oba v jamo.

¹⁵ Peter pa odgovorí in mu reče: Razloži nam to priliko!

¹⁶ Jezus pa reče: Ali ste še tudi vi nerazumni?

¹⁷ Ne umete li, da gre vse, kar prihaja v usta, v trebuh in se meče ven?

¹⁸ Kar pa izhaja iz ust, izhaja iz srca, in to skruni človeka.

¹⁹ Kajti iz srca izhajajo hudobne misli, poboji, prešestva, kurbarije, tatvine, krive priče, kletvine.

²⁰ To je, kar človeka skruni; z neumitimi rokami pa jesti ne skruni človeka.

²¹ In Jezus izide odtod, in odide v Tirske in Sidonske predele.

²² In glej, žena Kananičanka izide iz teh krajev, ter zavpije in mu reče: Usmili se me, Gospod, sin Davidov! mojo hčer hudič zeló muči.

²³ On jej pa ne odgovorí besede. In pristopivši učenci njegovi, prosili so ga, govoreč: Odpodi jo! ko kriči z nami.

²⁴ On pa odgovorí in reče: Nisem poslan, razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.

²⁵ Ona pa pristopi, ter mu se pokloni, govoreč: Gospod, pomagaj mi!

²⁶ On pa odgovorí in reče: Ni lepo, da se vzeme kruh otrokom in se vrže psom.

²⁷ Ona pa reče: Dà, Gospod! ali tudi psi jedó od drobtin, ktere padajo z mize njih gospodarjev.

²⁸ Tedaj odgovorí Jezus in jej reče: O žena, velika je vera tvoja! Zgodí naj ti se, kakor hočeš. In hčer njena je ozdravela od tega časa.

²⁹ In Jezus odide odtod, in pride k morju Galilejskemu; in stopivši na goro, usede se.

³⁰ In k njemu pride mnogo ljudî, kteri so imeli s seboj hrome, slepce, mutce, polomljene in mnogo drugih, ter jih položé k nogam Jezusovim; in uzdravi jih.

³¹ Da se ljudstvo začudi, ko je videlo, da mutci govoré, in so polomljeni zdravi, in hromi hodijo, in slepci vidijo. In hvalili so Boga Izraelskega.

³² Poklicavši pa Jezus učence svoje, reče: Ljudstvo mi se smili; ker uže tri dnî so pri meni, in nimajo kaj jesti. A lačnih jih ne čem odpraviti, da na poti ne omagajo.

³³ Pa mu rekó učenci njegovi: Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi toliko ljudstva nasitili?

³⁴ In reče jim Jezus: Koliko hlebov imate? Oni pa rekó: Sedem, in malo ribic.

³⁵ Pa ukaže ljudstvu, naj sedejo po tléh.

³⁶ In vzeme sedmere hlebe in ribe, in blagoslovi, ter prelomi in dá učencem svojim, učenci pa ljudstvu.

³⁷ In jedli so vsi, in nasitili so se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev polnih.

³⁸ Bilo jih je pa, kteri so jedli, štiri tisoči, brez žen in otrok.

³⁹ Razpustivši pa ljudstvo, stopi v ladjo, in pride v Magdalske predele.