¹ In Jezus jim odgovorí in reče zopet v prilikah, govoreč:

² Nebeško kraljestvo je podobno človeku kralju, kteri je napravil sinu svojemu svatovščino.

³ In poslal je služabnike svoje, naj pokličejo tiste, kteri so bili na svatovščino povabljeni; in niso hoteli priti.

⁴ Zopet je poslal druge služabnike, govoreč: Recite povabljencem: Glej, pojedinjo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani, in vse jo pripravljeno; pridite na svatovščino.

⁵ Oni pa niso marali, in odšli so, nekteri na polje svoje, nekteri pa po kupčiji svojej.

⁶ Drugi so pa služabnike njegove zgrabili, in zasramotili, in pobili.

⁷ Slišavši pa to kralj, razjezí se; ter pošlje vojske svoje, in tiste ubijalce pogubí, in njih mesto razdene.

⁸ Tedaj velí služabnikom svojim: Svatovščina je pripravljena, ali povabljeni niso bili vredni.

⁹ Pojdite torej na razpotja, in kogarkoli najdete, pokličite ga na svatovščino.

¹⁰ In ti služabniki odidejo na razpotja, in zberó vse, kterekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovščina se napolni z gosti.

¹¹ Ko pa kralj izide, da pogleda goste, ugleda tu človeka, kteri ni bil oblečen v svatovsko obleko.

¹² In reče mu: Prijatelj! kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke? On pa mu umolkne.

¹³ Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu noge in roke, ter ga vzemite in vrzite v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí.

¹⁴ Kajti mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.

¹⁵ Tedaj odidejo Farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi vjeli.

¹⁶ In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, govoreč: Učenik! vémo, da si pravičen in pot Božjo v resnici učiš, in ti ni mar nobenega, ker ne gledaš ljudém na lice.

¹⁷ Povej nam torej, kaj ti se zdí? Ali se sme dati cesarju davek, ali ne?

¹⁸ Jezus pa spozná njih zvijačo, in reče: Kaj me izkušate, hinavci?

¹⁹ Pokažite mi davkovski denar. In oni mu prinesó denar.

²⁰ In reče jim: Čegava je ta podoba in napis?

²¹ Rekó mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej, kar je cesarjevega, cesarju; in kar je Božjega, Bogu.

²² In slišavši to, začudijo se; ter ga pusté, in odidejo.

²³ Tisti dan pristopijo k njemu Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja, in vprašajo ga,

²⁴ Govoreč: Učenik! Mojzes je rekel: Če kdo umre, in nima otrok, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu.

²⁵ Bilo je pa pri nas sedem bratov. In prvi se je oženil, in umrl; in ne imevši semena, zapustil je ženo svojo bratu svojemu.

²⁶ Ravno tako tudi drugi, in tretji, noter do sedmega.

²⁷ Na zadnje za vsemi je pa umrla tudi žena.

²⁸ O vstajanji torej, čegava od sedmerih bo žena? kajti vsi so jo imeli.

²⁹ Jezus pa odgovorí in jim reče: Motite se, ker ne znate ne pisma, ne močí Božje.

³⁰ O vstajanji namreč se ne ženijo, in ne možé, nego so kakor angelji Božji na nebu.

³¹ Za vstajanje pa mrtvih, niste li brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:

³² "Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?" Ni Bog Bog mrtvih, nego živih.

³³ In slišavši to ljudstvo, strmeli so nad naukom njegovim.

³⁴ Ko pa Farizeji slišijo, da je Saduceje osramotil, zberó se vkupej.

³⁵ Pa vpraša en učenik postave izmed njih, izkušaje ga, in reče:

³⁶ Učenik! ktera zapoved je v postavi naj veča?

³⁷ Jezus mu pa reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje."

³⁸ Ta je prva in največa zapoved.

³⁹ Druga je pa tej podobna: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe."

⁴⁰ O teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki.

⁴¹ Ko se pa Farizeji snidejo, vpraša jih Jezus,

⁴² Govoreč: Kaj se vam zdí za Kristusa? Čegav sin je? Rekó mu: Davidov.

⁴³ Reče jim: Kako ga torej David v duhu imenuje gospoda, ko pravi:

⁴⁴ "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, dokler ne položim sovražnikov trojih¹ nogam tvojim za podnožje?"

1. (tvojih)

⁴⁵ Če ga torej David imenuje gospoda, kako je sin njegov?

⁴⁶ In nihče mu ni mogel besede odgovoriti; in od tega dné se ga ni upal nihče več vprašati.