¹ In stopivši v ladjo, prepelje se, in pride v svoje mesto.

² In glej, prinesó mu mrtvoudnega, kteri je ležal na postelji. In videč Jezus njih vero, reče mrtvoudnemu: Zaupaj, sin! odpuščajo ti se grehi tvoji.

³ In glej, nekteri od pismarjev rekó v sebi: Ta preklinja Boga,

⁴ In videč Jezus njih misli, reče: Za kaj mislite hudobno v srcih svojih?

⁵ Kaj je namreč laže, reči: Odpuščajo ti se grehi; ali reči: Vstani, in hodi?

⁶ Da boste pa vedeli, da ima sin človečji oblast odpuščati na zemlji grehe, (tedaj velí mrtvoudnemu:) Vstani in vzemi svojo posteljo, in pojdi na dom svoj.

⁷ Pa vstane in odide na dom svoj.

⁸ Ko pa ljudstvo to vidi, začudijo se, in hvalijo Boga, ki je dal ljudém tako oblast.

⁹ In gredé dalje odtod, ugleda človeka, da sedí na mitnici, Matevža po imenu, in reče mu: Pojdi za menoj! Pa vstane in odide za njim.

¹⁰ In zgodí se, ko je sedel v hiši za mizo, in glej, mnogo mitarjev in grešnikov je prišlo, in sedeli so z Jezusom in učenci njegovimi.

¹¹ In ko Farizeji to vidijo, rekó učencem njegovim: Za kaj učenik vaš z mitarji in grešniki jé?

¹² Slišavši pa to Jezus, reče jim: Ne potrebujejo zdravi zdravnika, nego bolni.

¹³ Pojdite pa, in naučite se, kaj se pravi: "Milosti hočem, in ne darú." Nisem prišel namreč klicat pravičnih, nego grešnike na pokoro.

¹⁴ Tedaj pristopijo k njemu Janezovi učenci, govoreč: Za kaj se mi in Farizeji mnogo postimo, tvoji se pa učenci ne postijo?

¹⁵ In reče jim Jezus: Morejo li svatje jokati, dokler je ženin ž njimi? Prišli bodo pa dnevi, ko jim se bo ženin odvzel, in tedaj se bodo postili.

¹⁶ Nikdor pa ne prišiva zaplate iz novega sukna na staro obleko; kajti zaplata njena bo odtrgla od obleke še nekaj, in luknja bo veča.

¹⁷ In novega vina ne vlijajo v stare mehove; sicer mehovi popokajo, in vino se izlije, in mehovi se pokazé: nego novo vino vlijajo v nove mehove, in oboje se ohrani.

¹⁸ Ko jim je to govoril, glej, pride starešina, ter mu se je poklanjal, govoreč: Hči moja je ravnokar umrla; ali pridi, in položi na njo roko svojo, in oživela bo.

¹⁹ In Jezus vstane in odide za njim, on in učenci njegovi.

²⁰ In glej, žena, ktera je imela krvotok dvanajst let, pristopi od zadi in se dotakne robú obleke njegove.

²¹ Kajti djala je sama pri sebi: Če se le obleke njegove dotaknem, ozdravela bom.

²² Jezus se pa obrne in jo ugleda, ter reče: Zaupaj, hčer! vera tvoja ti je pomagala. In žena je ozdravela od tega časa.

²³ In prišedši Jezus v starešinovo hišo, ugleda piskače in ljudstvo, ktero je hrumelo,

²⁴ In reče jim: Odstopite! kajti deklica ni umrla, nego spí. In posmehovali so mu se.

²⁵ Ko je pa ljudstvo izgnal, vnide in jo prime za roko; in deklica vstane.

²⁶ In ta zgodba se razglasí po vsej tistej zemlji.

²⁷ In ko je šel Jezus dalje odtod, šla sta za njim dva slepca, in vpila sta, govoreč: Usmili se naju, sin Davidov!

²⁸ Ko pa pride v hišo, pristopita slepca k njemu. In Jezus jima reče: Verujeta li, da morem to storiti? Rečeta mu: Dà, Gospod!

²⁹ Tedaj se dotakne njunih očî, govoreč: Po vaju veri naj se vama zgodí!

³⁰ In njune očí se odpró. In Jezus jima zapretí, in reče: Glejta, da nihče ne zvé.

³¹ Ona pa izideta in ga razglasita po vsej tistej zemlji.

³² Ko sta pa ona izšla, glej, pripeljejo mu mutca, kteri je bil obseden.

³³ In ko je hudiča izgnal, mutec spregovori. In ljudstvo se začudi, in reče: Nikoli se ni kaj takega v Izraelu videlo.

³⁴ Farizeji so pa govorili: S poglavarjem hudičev izganja hudiče.

³⁵ In hodil je Jezus po vseh mestih in vaséh, učeč po njih shajališčih, in oznanjujoč evangelj kraljestva, in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost med narodom.

³⁶ Ko pa vidi ljudstvo, zasmilijo mu se; kajti bili so zapuščeni in razkropljeni kakor ovce, ktere nimajo pastirja.

³⁷ Tedaj reče učencem svojim: Žetve je mnogo, ali delalcev malo;

³⁸ Prosite torej gospodarja žetve, naj pošlje delalcev na žetev svojo.