¹ Tisti dan je pa izšel Jezus iz hiše, in sedel je pri morji.

² In zbere se pri njem mnogo naroda, toliko, da stopi v ladjo in sede; in vse ljudstvo je stalo na bregu.

³ In pripoveda jim v prilikah mnogo, govoreč: Glej, izšel je sejalec sejat.

⁴ In ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice in so ga pozobale.

⁵ Drugo je pa padlo na skalnata tla, kjer ni imelo mnogo zemlje; in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.

⁶ Ko je pa vzšlo solnce, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je.

⁷ Drugo je pa padlo v trnje; in trnje je zraslo in ga udušilo.

⁸ Drugo je pa padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, nekaj po sto, nekaj pa po šestdeset, a nekaj po trideset.

⁹ Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁰ Pa pristopijo učenci in mu rekó: Za kaj jim v prilikah govoriš?

¹¹ On pa odgovorí in jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano.

¹² Kajti kdor ima, dalo mu se bo, in preveč mu bo; kdor pa nima, odvzelo mu se bo tudi to, kar ima.

¹³ Za to vam govorim v prilikah, ker tisti, kteri vidijo, ne vidijo, in tisti, kteri slišijo, ne slišijo, in ne umejo.

¹⁴ In na njih se izpolnjuje prerokovanje Izaija, ktero pravi: "S sluhom boste slišali, in ne boste umeli; in z očmi boste gledali, in ne boste videli.

¹⁵ Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in očí svoje so zatisnili: da ne bi kedaj z očmi videli, in z ušesi slišali, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih ozdravil."

¹⁶ Blagor pa vašim očém, da vidijo, in vašim ušesom, da slišijo.

¹⁷ Kajti resnično vam pravim, da so mnogi preroki in pravični želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali.

¹⁸ Čujte torej vi priliko o sejalcu!

¹⁹ Vsakemu, kdor besedo o kraljestvu sliši, pa je ne ume, pride hudoba, in ukrade, kar je posejano v srcu njegovem; ta je, ki je posejan poleg ceste.

²⁰ Ki je pa posejan na skalnatih tléh, ta je, kdor besedo sliši in jo precej z veseljem sprejema;

²¹ Ali nima korenine v sebi, nego je nestanoviten. Ko pa nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšuje se precej.

²² Ki je pa posejan v trnji, ta je, kdor besedo sliši; ali skrb tega svetá in ničemurnost bogastva uduší besedo, in brez sadú ostane.

²³ Ki je pa posejan na dobro zemljo, ta je, kdor besedo sliši in umé; kdor torej rodí sad, in donaša nekteri po sto, nekteri pa po šestdeset, a nekteri po trideset.

²⁴ Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je posejal dobro seme na njivi svojej.

²⁵ Ko so pa ljudjé spali, prišel je njegov sovražnik, in posejal je kukolj po pšenici, in odšel.

²⁶ Ko je pa zrastla trava in je donesla sad, pokaže se tudi kukolj.

²⁷ Pa pridejo hišnega gospodarja hlapci in mu rekó: Gospod! nisi li dobrega semena posejal na svojej njivi? Odkod se je pa vzel kukolj?

²⁸ On jim pa reče: Sovražnik človek je to storil. Hlapci mu pa rekó: Hočeš li, da gremo in ga izplevemo?

²⁹ On pa reče: Ne! da ne bi kedaj, trgaje kukolj, izrovali ž njim vred pšenice.

³⁰ Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve; in v čas žetve porečem koscem: Poberite najprej kukolj, in povežite ga v snope, da ga sežgem; pšenico pa spravite v žitnico mojo.

³¹ Predloží jim drugo priliko, govoreč: Nebeško kraljestvo je podobno gorušičnemu zrnu, ktero je človek vzel, in posejal na njivi svojej,

³² Ktero je res najdrobneje od vseh semen: kedar pa zraste, veče je od zelišč, in postane drevo, da prileté tice nebeške in se nastanjujejo po vejah njegovih.

³³ Pové jim drugo priliko: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela in primesila trem mericam moke, dokler se vse ne skvasi.

³⁴ Vse to je govoril Jezus ljudém v prilikah, in brez prilike jim ni govoril;

³⁵ Da se izpolni, kar je rečeno po preroku, kteri pravi: "V prilikah bom odprl usta svoja; pripovedal bom skrivnosti od začetka sveta."

³⁶ Tedaj razpustí Jezus ljudstvo, in pride domú. Pa pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Razloži nam priliko o kukolji na njivi.

³⁷ On pa odgovorí in jim reče: Sejalec dobrega semena je sin človečji.

³⁸ Njiva je pa svet; a dobro seme, ti so sinovi kraljestva; kukolj so pa sinovi hudobije.

³⁹ Sovražnik, kteri ga je posejal, je hudič; žetev je pa konec svetá; a kosci so angelji.

⁴⁰ Kakor se torej kukolj pobira, in v ognji sežiga, tako bo na koncu tega sveta.

⁴¹ Sin človečji bo poslal angelje svoje, in pobrali bodo vsa puhujšanja iz kraljestva njegovega in tiste, kteri delajo krivico,

⁴² In vrgli jih bodo v ognjeno peč: tam bo jok in škripanje z zobmí.

⁴³ Tedaj se bodo zasvetili pravični kakor solnce v svojega očeta kraljestvu. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

⁴⁴ Zopet je nebeško kraljestvo podobno skritemu zakladu na polji, kterega je človek našel in skril; in od veselja svojega je šel in je prodal vse, kar je imel, in kupil je tisto polje.

⁴⁵ Zopet je nebeško kraljestvo podobno človeku kupcu, kteri je iskal lepih biserjev.

⁴⁶ In ko je našel en dragocen biser, šel je, prodal vse, kar je imel, in ga je kupil.

⁴⁷ Zopet je nebeško kraljestvo podobno saku, kteri se je vrgel v morje, in je zajel od vsakega rodú.

⁴⁸ In ko se je napolnil, izvlekli so ga na kraj in so sedli, in kar je bilo dobro, pobrali so v posode, a kar je bilo slabo, vrgli so proč.

⁴⁹ Tako bo na koncu sveta. Angelji pojdejo, in odločili bodo hudobne izsred pravičnih.

⁵⁰ In vrgli jih bodo v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmí.

⁵¹ Jezus jim reče: Ste li vse to umeli? Rekó mu: Dà, Gospod!

⁵² On jim pa reče: Za to je vsak pismar, kteri se je naučil kraljestva nebeškega, podoben človeku gospodarju, kteri prinaša iz zaklada svojega novo in staro.

⁵³ In zgodí se, ko Jezus te prilike končá, odide odtod.

⁵⁴ In prišedši v domovino svojo, učil je v njih shajališči, da so se zavzemali in so govorili: Odkod temu ta modrost in močí?