¹ In zgodí se, ko končá Jezus te besede, odide iz Galileje, in pride v predele Judejske onkraj Jordana.

² In za njim je šlo mnogo ljudstva, in uzdravi jih tu.

³ Pa pristopijo k njemu Farizeji, izkušaje ga, in mu rekó: Je li dovoljeno človeku popustiti ženo svojo za voljo vsakega vzroka?

⁴ On pa odgovorí in jim reče: Niste li brali, da ju je tiste, ki je v začetku ustvaril človeka, ustvaril moža in ženo?

⁵ In rekel: "Za to bo zapustil človek očeta in mater; in pridružil se bo ženi svojej, in dva bosta eno telo?"

⁶ Tako nista več dva nego eno telo. Kar je torej Bog združil, naj človek ne razdružuje.

⁷ Rekó mu: Za kaj je torej zapovedal Mojzes dati ločilno pismo, in pustiti jo?

⁸ Reče jim: Ker vam je Mojzes za voljo trdosrčnosti vaše dovolil popuščati žene svoje; v začetku pa ni bilo tako.

⁹ Pravim vam pa, da kdorkoli ženo svojo popustí razen za voljo kurbanja, in se oženi z drugo, prešestvuje; in kdor popuščeno vzeme, prešestvuje.

¹⁰ Rekó mu učenci njegovi: Če je tako človekova reč z ženo, ni se dobro ženiti.

¹¹ On jim pa reče: Te besede ne zapopadajo vsi, nego kterim je dano.

¹² Ker so skopljenci, kteri so se iz materinega telesa tako rodili; in so skopljenci, ktere so ljudjé skopili; in so skopljenci, kteri so se sami skopili, za voljo nebeškega kraljestva. Kdor more zapopasti, naj zapopade!

¹³ Tedaj prinesó k njemu otroke, naj položi na njih roke, in moli; učenci jim pa zabranijo.

¹⁴ Jezus pa reče: Pustite otročiče, in ne branite jim priti k meni; kajti takih je nebeško kraljestvo.

¹⁵ In položivši na njih roke, odide odtod.

¹⁶ In glej, eden pristopi in mu reče: Dobri učenik! kaj dobrega naj storim, da bom imel večno življenje?

¹⁷ On mu pa odgovorí: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog. Če pa hočeš vniti v življenje, izpolni zapovedi.

¹⁸ Reče mu: Ktere? Jezus pa reče: Ne ubijaj, ne prešestvuj; ne kradi; ne pričaj po krivem;

¹⁹ Spoštuj očeta svojega in mater: in ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.

²⁰ Mladenič mu reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje; česa mi je še treba?

²¹ Jezus mu reče: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj premoženje svoje, in daj ubogim: in imel boš zaklad na nebu. Ter pridi, in pojdi za menoj!

²² Slišavši pa mladenič besedo, odide žalosten; kajti imel je mnogo premoženja.

²³ Jezus pa reče učencem svojim: Resnično vam pravim, da težko bogatin vnide v nebeško kraljestvo.

²⁴ Zopet vam pravim: Laže je priti kameli skozi igleno uho, nego bogatinu priti v kraljestvo Božje.

²⁵ Slišavši pa to učenci njegovi, zavzemó se zeló, in rekó: Kdo se torej more zveličati?

²⁶ Jezus pa pogleda va-nje in jim reče: Pri ljudéh je to nemogoče, ali pri Bogu je vse mogoče.

²⁷ Tedaj odgovorí Peter in mu reče: Glej, mi smo zapustili vse in smo šli za teboj; kaj bo torej nam?

²⁸ Jezus jim pa reče: Resnično vam pravim, da vi, ki ste šli za menoj, o drugem rojstvu, ko se bo usedel sin človečji na prestol svoje slave, sedli boste tudi vi na dvanajst prestolov, in sodili boste dvanajstere rodove Izraelove.

²⁹ In vsak, kdor je zapustil hiše, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive, za voljo imena mojega, prejel bo stokrat več, in zadobil bo večno življenje.

³⁰ A mnogi prvi bodo zadnji, in zadnji prvi.