¹ § In pogledal sem in glej, Jagnje je stalo na gori Sion in z njim sto štiriinštirideset tisoč [tistih], ki so imeli na svojih čelih napisano ime njihovega Očeta.

² In zaslišal sem glas z neba, kakor glas mnogih vodá in kakor glas velikega groma in slišal sem glas harfistov igrati s svojimi harfami

³ in peli so, kakor bi bila to nova pesem, pred prestolom in pred štirimi živalmi in starešinami in noben človek se ni mogel naučiti te pesmi razen sto štiriinštiridesetih tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje.

⁴ To so tisti, ki niso bili omadeževani z ženskami, kajti deviški so. To so tisti, ki sledijo Jagnjetu, kamorkoli gre. Ti so bili odkupljeni¹ izmed ljudi, so prvi sadovi Bogu in Jagnjetu.

1. odkupljeni: gr. kupljeni.

⁵ § In v njihovih ustih ni bilo najti zvijače, kajti pred Božjim prestolom so brez krivde.

⁶ ¶ In videl sem drugega angela leteti po sredi neba, ki je imel večen evangelij, da ga oznani tem, ki prebivajo na zemlji in vsakemu narodu, sorodstvu, jeziku in ljudem,

⁷ govoreč z močnim glasom: »Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe;¹ in obožujte njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje ter studence vodá.«

1. Ps 146,5; Apd 14,15

⁸ In sledil je še en angel, govoreč:¹ »[Metropola] Babilon je padla, padla je, ta velika metropola, zato ker je vse narode prisilila piti od vina besa svojega prešuštvovanja.«

1. Iz 21,9; Jer 51,8; Raz 18,2

⁹ In tema je sledil še tretji angel, govoreč z močnim glasom: »Če katerikoli človek obožuje zvernika in njegovo podobo ter v svoje čelo ali v svojo roko sprejme njegovo znamenje,

¹⁰ § bo ta isti pil od vina Božjega besa, ki je brez mešanja izlit v čašo njegovega ogorčenja in v prisotnosti svetih angelov in v Jagnjetovi prisotnosti bo mučen z ognjem in žveplom

¹¹ in dim njihovega mučenja se vzpenja na veke vekov in ne podnevi ne ponoči nima počitka, kdor obožuje zvernika ter njegovo podobo in kdorkoli sprejme znamenje njegovega imena.

¹² Tukaj je potrpežljivost svetih; tukaj so tisti, ki se držijo Božjih zapovedi in Jezusove vere.«

¹³ In zaslišal sem glas z neba, ki mi je rekel: »Zapiši: ›Blagoslovljeni so mrtvi, ki odslej¹ umrejo v Gospodu.‹ ›Da,‹ govori Duh, ›da se lahko odpočijejo od svojih naporov; in njihova dela jim sledijo.‹«

1. odslej…: ali, od tega časa naprej,‹ govori Duh.

¹⁴ ¶ In pogledal sem ter zagledal bel oblak in na oblaku sedeti nekoga, podobnega Sinu človekovemu, ki ima na svoji glavi zlato krono in v svoji roki oster srp.

¹⁵ In iz templja je prišel drug angel in tistemu, ki je sedel na oblaku, je z močnim glasom zaklical:¹ »Zamahni s svojim srpom in požanji, kajti zate je prišel čas, da žanješ; kajti žetev zemlje je dozorela.«²

1. Jl 3,13
2. je dozorela: ali, se je osušila.

¹⁶ In tisti, ki je sedèl na oblaku, je s svojim srpom zamahnil po zemlji in zemlja je bila požeta.

¹⁷ In drug angel je prišel iz templja, ki je v nebesih, ki je tudi imel oster srp.

¹⁸ In drug angel je prišel od oltarja, ki je imel oblast nad ognjem in z glasnim krikom je zaklical tistemu, ki je imel oster srp, rekoč: »Zamahni s svojim ostrim srpom in zberi zemeljske trtne grozde, kajti njeno grozdje je popolnoma dozorelo.«

¹⁹ In angel je s svojim srpom zamahnil po zemlji in zbral vino zemlje in ga vrgel v veliko vinsko stiskalnico Božjega besa.

²⁰ In vinska stiskalnica je bila pohojana zunaj mesta in iz vinske stiskalnice je prišla kri, celó konjem do uzd, tisoč in šeststo dolžin brazd daleč.