¹ V tistih dneh pa pride Janez Krstnik in v puščavi Judejski propoveduje,

² govoreč: Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.

³ On je namreč tisti, o katerem je povedal prorok Izaija, ki pravi: „Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, poravnajte steze njegove!“

⁴ On pa, Janez, je imel obleko svojo iz velblodje dlake in usnjen pas okoli ledja svojega, a živež njegov je bil: kobilice in divji med.

⁵ Tedaj je prihajal k njemu ves Jeruzalem in vsa Judeja in vsa okolica jordanska,

⁶ in on jih je krščeval v Jordanu, izpovedujoče grehe svoje.

⁷ Ko pa vidi mnogo farizejev in saducejev, da gredo h krstu njegovemu, jim reče: Gadja zalega! kdo vas je poučil, da ubežite prihodnji jezi?

⁸ Rodite torej sad, vreden izpokorjenja,

⁹ in ne domišljajte si, da bi govorili v sebi: Abrahama imamo za očeta; zakaj pravim vam, da more Bog iz tega kamenja obuditi Abrahamu sinove.

¹⁰ Nastavljena je pa že tudi sekira drevju pri korenini: vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj.

¹¹ Jaz vas krščujem z vodo za izpokorjenje, a ta, ki gre za menoj, je močnejši od mene, kateremu nisem vreden obuvala nositi: on vas bo krstil s svetim Duhom in ognjem.

¹² On ima velnico v roki svoji in očedi gumno svoje in pospravi pšenico svojo v žitnico, a pleve sežge z neugasljivim ognjem.

¹³ Tedaj pride Jezus iz Galileje k Janezu na Jordan, da ga on krsti.

¹⁴ Janez pa mu je branil, rekoč: Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?

¹⁵ Jezus pa odgovori in mu reče: Pusti sedaj, kajti tako se nama spodobi, izpolniti vso pravičnost. Tedaj mu privoli.

¹⁶ In Jezus, ko je bil krščen, stopi precej iz vode, in glej, nebesa se mu odpro in Duha Božjega vidi, da gre navzdol kakor golob in prihaja nanj.

¹⁷ In glej, glas iz nebes govori: Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.