¹ In odgovarjaje jim zoper govori Jezus v prilikah, rekoč:

² Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je napravil svatovščino sinu svojemu.

³ In pošlje hlapce svoje, naj pokličejo tiste, ki so bili povabljeni na svatovščino; a niso hoteli priti.

⁴ Zopet pošlje druge hlapce in veli: Recite povabljencem: Glej, pojedino svojo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani in vse je pripravljeno; pridite na svatovščino!

⁵ Oni pa niso marali in so odšli, eden na polje svoje, drugi pa po kupčiji svoji.

⁶ Drugi pa so zgrabili hlapce njegove in jih zasramotili in ubili.

⁷ Kralj pa se razjezi ter pošlje vojske svoje in pogubi tiste ubijalce in požge njih mesto.

⁸ Tedaj veli hlapcem svojim: Svatovščina je sicer pripravljena, ali povabljenci niso bili vredni.

⁹ Pojdite torej na razpotja, in kolikorkoli jih najdete, pokličite jih na svatovščino!

¹⁰ In tisti hlapci odidejo na ceste in zbero vse, katerekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovska dvorana se napolni z gostmi.

¹¹ Ko pa pride kralj, da pogleda goste, ugleda tu človeka, ki ni bil oblečen v svatovsko oblačilo,

¹² in mu reče: Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila? On pa mu umolkne.

¹³ Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite v zunanjo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.

¹⁴ Kajti mnogo jih je poklicanih, a malo izvoljenih.

¹⁵ Tedaj odidejo farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi ujeli.

¹⁶ In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, naj reko: Učenik, vemo, da si resničen in pot Božjo v resnici učiš, in mar ti ni nikogar, kajti ne gledaš ljudem na lice.

¹⁷ Povej nam torej, kaj se ti zdi? Ali je prav dati cesarju davek ali ne?

¹⁸ Jezus pa, spoznavši njih hudobnost, reče: Kaj me izkušate, hinavci?

¹⁹ Pokažite mi davčni denar. In oni mu prineso denar.

²⁰ In reče jim: Čigava je ta podoba in napis?

²¹ Reko mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

²² In ko to slišijo, se začudijo, ter ga pusté in odidejo.

²³ Tisti dan pristopijo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo,

²⁴ rekoč: Učenik! Mojzes je rekel: „Ako kdo umre brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu“.

²⁵ Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se oženi in umre, in ker ni imel zaroda, zapusti ženo svojo bratu svojemu.

²⁶ Ravno tako tudi drugi in tretji prav do sedmega.

²⁷ Nazadnje za vsemi pa umre žena.

²⁸ Ob vstajenju torej, čigava žena bo od teh sedmerih? kajti vsi so jo imeli.

²⁹ Jezus pa odgovori in jim reče: Motite se, ker ne poznate ne pisma, ne moči Božje.

³⁰ Ob vstajenju namreč se ne ženijo in ne može, temuč so kakor angeli Božji v nebesih.

³¹ Za vstajenje mrtvih pa, ali niste brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:

³² „Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“? On ni Bog mrtvih, ampak živih.

³³ In ko to slišijo množice, se silno čudijo nauku njegovemu.

³⁴ Ko pa farizeji slišijo, da je saducejem zavezal jezik, se zbero vkup.

³⁵ In eden izmed njih, učenik postave, vpraša, izkušaje ga:

³⁶ Učenik, katera zapoved je v postavi največja?

³⁷ Jezus mu pa reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje“.

³⁸ Ta je prva in največja zapoved.

³⁹ Druga pa je tej podobna: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“.

⁴⁰ Ob teh dveh zapovedih visi vsa postava in proroki.

⁴¹ Ko se pa farizeji snidejo, jih vpraša Jezus,

⁴² rekoč: Kaj se vam zdi o Kristusu? Čigav sin je? Reko mu: Davidov.

⁴³ Vpraša jih: Kako ga torej David v Duhu imenuje Gospoda, ko pravi:

⁴⁴ „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“.

⁴⁵ Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je sin njegov?

⁴⁶ In nihče mu ni mogel odgovoriti besede, in od tega dne si ga ni upal nihče več vprašati.