¹ Saj sami veste, bratje, za naš prihod k vam, da ni bil prazen:

² temuč, dasi smo trpeli prej in smo bili zasramovani, kakor veste, v Filipih, osrčili smo se v Bogu našem, da govorimo k vam evangelij Božji v mnogem boju.

³ Kajti opominjanje naše ni iz zmotnjave, ne iz nečistosti, ne v zvijači,

⁴ temuč kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelij, tako govorimo; ne da bi bili ljudem po volji, ampak Bogu, ki presoja srca naša.

⁵ Kajti s prilizljivo besedo nismo nastopili nikdar, kakor veste, niti s kako pretvezo za lakomnost, Bog je priča;

⁶ tudi nismo iskali slave od ljudi, ne od vas, ne od drugih, dasi bi bili lahko imenitni kakor apostoli Kristusovi.

⁷ Ampak bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojka goji otroke svoje:

⁸ prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker smo si vas jako priljubili.

⁹ Saj se spominjate, bratje, truda našega in težave: ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, ko smo vam oznanjali evangelij Božji.

¹⁰ Vi ste priče, pa tudi Bog, kako sveto in pravično in brez graje smo se vedli do vas, ki verujete;

¹¹ da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali in rotili,

¹² da živite dostojno Boga, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo.

¹³ Zato tudi mi zahvaljujemo Boga neprestano, da ste, prejemši od nas besedo oznanila Božjega, jo sprejeli ne kot besedo človeško, ampak, kakor je resnično, kot besedo Božjo, ki tudi deluje v vas verujočih.

¹⁴ Zakaj vi ste postali, bratje, posnemalci cerkva Božjih, ki so v Judeji v Kristusu Jezusu, ker ste tudi vi isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni od Judov;

¹⁵ ti so i Gospoda Jezusa umorili i proroke in nas pregnali, in Bogu niso prijetni in vsem ljudem so zoprni;

¹⁶ nam branijo govoriti poganom, da bi se zveličali, da tako vsekdar napolnijo mero grehov svojih. Prišla pa je nadnje jeza Božja do konca.

¹⁷ Mi pa, bratje, osiroteli za vami za nekaj časa, po obličju, ne po srcu, smo si tolikanj bolj prizadevali videti obličje vaše z mnogim hrepenenjem.

¹⁸ Zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel enkrat, dvakrat, a branil nam je satan.

¹⁹ Kajti kdo je naše upanje, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem?

²⁰ Vi ste zares slava naša in veselje.