¹ Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu.

² Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti.

³ Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa, to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu,

⁴ da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po duhu.

⁵ Kajti kateri so po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, a kateri so po duhu, na to, kar je duhovnega.

⁶ Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir;

⁷ zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more.

⁸ Kateri so pa v mesu, Bogu ne morejo biti prijetni.

⁹ A vi niste v mesu, ampak v duhu, ako Božji Duha prebiva v vas. Če pa kdo Duha Kristusovega nima, ta ni njegov.

¹⁰ Če je pa Kristus v vas, je sicer telo mrtvo zavoljo greha, duh pa je življenje zavoljo pravičnosti.

¹¹ Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, on, ki je obudil Kristusa Jezusa iz mrtvih, oživi tudi smrtna telesa vaša zaradi Duha svojega, ki prebiva v vas.

¹² Tako torej, bratje, nismo dolžniki mesu, da živimo po mesu;

¹³ zakaj če po mesu živite, umrjete, če pa z Duhom morite dejanja mesa, boste živeli.

¹⁴ Kajti katerekoli vodi Duh Božji, ti so sinovi Božji.

¹⁵ Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče!

¹⁶ Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji.

¹⁷ Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo.

¹⁸ Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas.

¹⁹ Kajti koprnenje vseh stvari pričakuje razodetja sinov Božjih.

²⁰ Zakaj stvari so podvržene ničemurnosti, ne iz lastne volje, ampak zavoljo tistega, ki jih je podvrgel, z upanjem,

²¹ da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih.

²² Vemo namreč, da vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj.

²³ Pa ne samo ono, temuč i mi sami, ki imamo prvine Duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo, čakajoč sinovstva, odrešitve svojega telesa.

²⁴ V upanju namreč smo zveličani; upanje pa, ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal?

²⁵ Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo.

²⁶ Enako pa pomaga tudi Duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temuč Duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi.

²⁷ Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel Duha, ker po volji Božji prosi za svetnike.

²⁸ Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem.

²⁹ Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati.

³⁰ In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil.

³¹ Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam?

³² On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temuč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi ž njim nam vsega podaril?

³³ Kdo bo tožil proti izvoljencem Božjim? Bog je, ki jih opravičuje.

³⁴ Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas.

³⁵ Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč?

³⁶ Kakor je pisano: „Zavoljo tebe nas moré ves dan, imajo nas kakor ovce za klanje“.

³⁷ Ali v vsem tem slavno premagujemo po tistem, ki nas je ljubil.

³⁸ Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost,

³⁹ ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.