¹ Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi izpričuje moja vest v Duhu svetem:

² da imam veliko žalost in neprestano bolečino v srcu svojem.

³ Kajti želel bi, da bi bil jaz sam proklet in ločen od Kristusa za svoje brate, ki so mi v rodu po mesu;

⁴ oni so Izraelci, njim je bilo dano sinovstvo in slava in zaveze in postava in služba božja in obljube,

⁵ njih so očaki, in iz njih je po mesu Kristus, ki je čez vse, Bog hvaljen na veke. Amen.

⁶ Ni pa tako, da je beseda Božja izgubila veljavo. Kajti niso vsi Izraelci, ki so od Izraela:

⁷ niti zato, ker so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, temuč: „V Izaku se ti bo imenovalo seme“,

⁸ to je: niso ti, ki so otroci mesa, otroci Božji, marveč otroci obljube se štejejo za seme.

⁹ Kajti beseda obljube je ta: „Ta čas pridem in Sara bo imela sina“.

¹⁰ Pa ne samo na tej, ampak tudi na Rebeki, ki je z enim imela dva otroka, z Izakom, očetom našim, se kaže isto.

¹¹ Zakaj ko se še nista bila narodila, tudi ne storila nič dobrega ali hudega, da bi veljaven ostal sklep Božji po izbiri, ne zavoljo del, temuč zavoljo tistega, ki kliče,

¹² se ji je reklo: „Večji bo služil manjšemu“.

¹³ Kakor je pisano: „Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil“.

¹⁴ Kaj torej porečemo? je li mar krivičnost pri Bogu? Nikakor ne.

¹⁵ Kajti Mojzesu pravi: „Milosten bodem, komur sem milosten, in usmilil se ga bom, kogar se usmilim“.

¹⁶ To torej ni v moči tega, ki hoče, ne tega, ki se trudi,¹ ampak Boga, ki je milosten.

1. Dobesedno: ki teče.

¹⁷ Kajti pismo pravi Faraonu: „Prav zato sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se razglasi moje ime po vsej zemlji“.

¹⁸ Tako torej komur hoče, je milosten, a kogar hoče, zakrkne.

¹⁹ Porečeš mi torej: Zakaj nas še dolži? ker kdo more njegovi volji nasprotovati?

²⁰ Toda kdo si ti, o človek, da se pregovarjaš z Bogom? Poreče li izdelek izdelovalcu: Zakaj si me naredil tako?

²¹ Nima li oblasti lončar nad glino, da iz iste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast?

²² Kaj pa, če je Bog, hoteč pokazati jezo in razglasiti moč svojo, prenašal v veliki potrpežljivosti posode jeze, pripravljene za pogubo,

²³ in da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ki jih je naprej pripravil za slavo...?

²⁴ ki jih je tudi poklical, namreč nas, ne samo izmed Judov, ampak tudi iz poganov;

²⁵ kakor tudi pri Ozeu pravi: „Imenoval bom nemoje ljudstvo svoje ljudstvo, in neljubico ljubico;

²⁶ in zgodi se, da na mestu, kjer se jim je reklo: Vi niste moje ljudstvo, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega“.

²⁷ Izaija pa vpije nad Izraelom: „Ko bi bilo sinov Izraelovih kolikor morskega peska, le ostanek se bo zveličal“.

²⁸ Kajti besedo¹ svojo dokonča in ob kratkem izvrši Gospod na zemlji.

1. Ali: razsodbo.

²⁹ In kakor je naprej povedal Izaija: „Ko bi Gospod Sabaot¹ nam ne pustil semena, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili podobni“.

1. T. j. nad vojskami.

³⁰ Kaj torej porečemo? Da so pogani, ki niso iskali pravičnosti, dobili pravičnost, toda pravičnost, ki je iz vere;

³¹ a Izrael, iščoč postave pravičnosti, ni dospel do take postave.

³² Zakaj? Ker je niso iskali iz vere, ampak tako, kakor da bi bila iz del. Spoteknili so se ob kamen spotike,

³³ kakor je pisano: „Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen“.