¹ Pravim torej: Je li Bog zavrgel ljudstvo svoje? Nikakor ne. Kajti tudi jaz sem Izraelec, iz semena Abrahamovega, iz rodu Benjaminovega.

² Ni zavrgel Bog ljudstva svojega, ki ga je naprej spoznal. Ali ne veste, kaj pravi pismo pri Eliju? kako toži Bogu zoper Izraela, govoreč:

³ „Gospod, proroke tvoje so pomorili in oltarje tvoje so razkopali, in jaz sem ostal sam, in strežejo mi po življenju“.

⁴ Ali kaj pravi njemu Božji odgovor? „Ohranil sem sebi ostanek sedem tisoč mož, ki niso pripognili kolena pred Baalom“.

⁵ Tako je torej tudi v sedanjem času ostanek po izbiri milosti.

⁶ Če pa je iz milosti, ni več iz del, sicer bi milost več ne bila milost.

⁷ Kaj torej? Česar išče Izrael, tega ni dosegel, a izbira je to dosegla; drugi so se pa zakrknili,

⁸ kakor je pisano: „Dal jim je Bog duha nesvesti, oči, da ne vidijo, in ušesa, da ne slišijo, do današnjega dne“.

⁹ In David pravi: „Naj jim postane njih miza za zanko in za lov in za spotiko in za povračilo;

¹⁰ potemne naj jim oči, da ne vidijo, in njih hrbet pripogibaj vselej“.

¹¹ Pravim torej: So li se spoteknili, da padejo? Nikakor ne; temuč po njih padcu je prišlo zveličanje poganom, da bi jih pogani zbudili v posnemanje.

¹² Če je pa njih padec bogastvo za svet in njih izguba bogastvo za pogane, koliko več prinese njih polno število?¹

1. Dobesedno: polnost (obilost).

¹³ A vam poganom govorim. V kolikor sem torej apostol poganov, hvalim svojo službo,

¹⁴ ne bi li kako v posnemanje¹² zbudil teh, ki so moje meso, in rešil katere izmed njih.

1. Ali: k zavisti (pogl. 10,19). Enako tudi v. 11.
2. Rim 10,19; Rim 10,11

¹⁵ Kajti če je njih zavrženje prineslo spravo svetu, kaj bode njih sprejetje nego življenje iz mrtvih?

¹⁶ Če so pa prvine svete, je sveto tudi testo, in če je korenina sveta, so svete tudi veje.

¹⁷ Če so pa bile nekatere veje odlomljene, in ti, ki si bil divja oljka, si bil vcepljen mednje in si postal sodeležnik oljkove korenine in maščobe,

¹⁸ ne hvali se proti vejam; če se pa hvališ, pomisli da ne nosiš ti korenine, temuč korenina tebe.

¹⁹ Porečeš torej: Odlomljene so bile veje, da bi bil jaz vcepljen.

²⁰ Dobro, zavoljo nevere so bile odlomljene, ti pa z vero stojiš. Ne prevzetuj, ampak boj se!

²¹ Zakaj če Bog naravnim vejam ni prizanesel, tudi tebi ne prizanese.

²² Glej torej dobroto in ostrost Božjo: nad temi, ki so padli, ostrost, a nad seboj dobroto, ako vztrajaš v dobroti; če ne, boš tudi ti posekan.

²³ Oni pa bodo tudi vcepljeni, če ne ostanejo v neveri, zakaj Bog ima moč, da jih zopet vcepi.

²⁴ Kajti če si ti bil odsekan od oljke, po naravi divje, in vcepljen proti naravi na plemenito oljko, koliko bolj bodo tile, ki so po naravi veje, vcepljeni na lastno oljko?

²⁵ Kajti nočem, bratje, da bi vi ne vedeli te skrivnosti (da bi se ne zdeli sami sebi razumni): da je trdokornost le deloma zadela Izraela, dokler ne pride polno število¹ poganov;

1. Dobesedno: polnost (obilost).

²⁶ in tako bo zveličan ves Izrael, kakor je pisano: „Pride s Siona Rešitelj in odvrne brezbožnosti od Jakoba.

²⁷ In to jim je od mene zaveza, kadar odvzamem njih grehe“.

²⁸ Z ozirom na evangelij so sicer sovražniki zavoljo vas, a z ozirom na izbiro so ljubljenci zavoljo očetov.

²⁹ Bogu namreč ni žal milostnih darov in svojega klicanja.

³⁰ Kajti kakor vi nekdaj niste bili pokorni Bogu, a sedaj ste usmiljenje dosegli vsled njih nepokornosti,

³¹ tako tudi ti sedaj niso poslušali, da bi vsled usmiljenja, ki ste ga vi dosegli, tudi oni dobili usmiljenje.

³² Zaprl je namreč Bog vse v nepokornost, da bi se vseh usmilil.

³³ O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti!

³⁴ Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?

³⁵ ali kdo mu je prej dal kaj, da bi moral dobiti povračilo?

³⁶ Kajti iz njega in po njem in za njega je vse. Njemu slava na veke! Amen.