¹ In snidejo se pri njem Farizeji in nekteri od pismarjev, kteri so bili prišli iz Jeruzalema;

² In videvši nektere učence njegove, da s priprostimi rokami, to je z neumitimi, jedó kruh, zavrnejo jih.

³ (Kajti Farizeji in vsi Judje ne jedó, dokler s pestjó ne umijejo rok, izpolnjevaje izročilo starijih.

⁴ In prišedši s trga, ne jedó, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih je rečî, ktere so sprejeli, in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in klopî.)

⁵ Na to ga vprašajo Farizeji in pismarji: Za kaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starijih, nego z neumitimi rokami jedó kruh?

⁶ On jim pa odgovorí in reče: Lepo je prerokoval Izaija za vas hinavce, kakor je pisano: "To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, srce njih je pa daleč od mene.

⁷ Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške."

⁸ Kajti opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške, umivanje vrčev in kupic, in mnogo drugih tém podobnih rečî počinjate.

⁹ In reče jim: Lepo zametujete zapoved Božjo, da izročilo svoje ohranite.

¹⁰ Mojzes namreč je rekel: "Spoštuj očeta svojega in mater svojo." In: "Kdor preklinja očeta ali mater, naj s smrtjo pogine."

¹¹ Vi pa pravite: Če reče človek očetu ali materi: Korban! (to je: Dar je,) s čimer ti pomorem.

¹² In ne puščate mu nič več storiti očetu svojemu ali materi svojej,

¹³ Zametovaje besedo Božjo za voljo postave svoje, ktero ste postavili; in mnogo tém podobnih rečî počinjate.

¹⁴ In poklicavši vse ljudstvo, reče jim: Poslušajte me vsi, in umejte!

¹⁵ Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunej v njega prihaja; nego to, kar izhaja iž njega, to je, kar skruni človeka.

¹⁶ Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁷ In ko vnide od ljudstva proč v hišo, vpraševali so ga učenci njegovi za to priliko.

¹⁸ Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da vse to, kar od zunej v človeka prihaja, ne more ga oskruniti?

¹⁹ Ker ne gre v srce njegovo, nego v trebuh; in izhaja ven, čisteč vse jedí.

²⁰ Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni.

²¹ Kajti od znotrej, iz srca človeškega izhajajo hudobne misli, prešestva, kurbarije, poboji;

²² Kraje, lakomnost, hudobnost, zvijača, nečistost, hudobno oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost.

²³ Vse te hudobne rečí od znotrej izhajajo, in skrunijo človeka.

²⁴ In vstavši odtod, odide v Tirske in Sidonske kraje. In vstopivši v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel za-nj; ali ni se mogel prikriti.

²⁵ Kajti slišavši za-nj žena, ktere hči je imela duha nečistega, pride in mu pade pred noge.

²⁶ Bila je pa žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu; in prosila ga je, naj bi izgnal hudiča iz hčeri njéne.

²⁷ Jezus jej pa reče: Pojenjaj, naj se poprej nasitijo otroci; ker ni lepo, da se vzeme kruh otrokom, in se vrže psom.

²⁸ Ona pa odgovorí in mu reče: Dà, gospod! ali tudi psi pod mizo jedó od drobtin otrók.

²⁹ Pa jej reče: Za voljo té besede, pojdi; izšel je hudič iz hčeri tvoje.

³⁰ In odšedši na dom svoj, našla je, da je izšel hudič iž nje, in hčer je ležala na postelji.

³¹ In Jezus izide zopet iz Tirskih in Sidonskih predelov, in pride h Galilejskemu morju, po sredi predelov Deseterih mest.

³² In pripeljejo mu gluhega in mutastega, ter ga zaprosijo, naj bi položil na-nj roko.

³³ In vzemši ga od ljudstva proč na stran, položí prste svoje v ušesa njegova, in pljune in se dotakne jezika njegovega

³⁴ In pogledavši na nebo, vzdihne in mu reče: Efata, to je: Odpri se!

³⁵ In precej se odpró ušesa njegova; in razveže se vez jezika njegovega, in govoril je prav.

³⁶ In zapové jim, naj nikomur ne povedó; ali bolj ko jim je prepovedoval, bolj so oznanjevali.

³⁷ In presilno so se čudili, govoreč: Vse je dobro naredil; gluhim nareja, da slišijo, in mutastim, da govoré.