¹ In začne jim v prilikah govoriti: Zasadil je človek vinograd, in ogradil ga je s plotom, in izkopal je klet in sezidal stolp, in izročil ga je vinogradnikom, ter je odpotoval.

² In ko je bil čas, pošlje do vinogradnikov hlapca, da bi od vinogradnikov prejel od sadú vinogradovega.

³ Oni ga pa zgrabijo, in pretepó in pošljejo praznega.

⁴ In zopet pošlje k njim drugega hlapca; in tega kamenjajo in mu razbijejo glavo, in pošljejo usramotenega.

⁵ In zopet pošlje drugega; in tega ubijejo. In mnogo drugih, od kterih so nektere pretepli, a nektere pobili.

⁶ Imajoč torej še edinega sina svojega ljubljenega pošlje naposled tudi tega k njim, govoreč: Sina mojega se bodo bali.

⁷ Oni pa, vinogradniki, rekó med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, in naš bo vinograd.

⁸ Ter ga zgrabijo in ubijejo, in vržejo ven iz vinograda.

⁹ Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in bo vinogradnike pogubil, in vinograd bo izročil drugim.

¹⁰ Niste li tega pisma brali? "Kamen, kterega so zidarji zavrgli, on je postal glava oglu;

¹¹ Od Gospoda se je zgodilo to, in čudno je v očéh naših."

¹² In gledali so, da bi ga vjeli; ali zbojé se ljudstva. Spoznali so namreč, da je zoper njih priliko povedal. In pustivši ga, odidejo.

¹³ In pošljejo k njemu nekteri od Farizejev in Herodovcev, da bi ga vjeli v besedi.

¹⁴ Oni pa pristopijo in mu rekó: Učenik! vémo, da si pravičen in ti ni nikogar mar, ker ne gledaš ljudém na lice, nego v resnici učiš pot Božjo. Ali se sme dati cesarju davek ali ne? bi li dali, ali ne bi dali?

¹⁵ On je pa poznal njih hinavstvo, in reče jim: Kaj me izkušate? Prinesite mi denar, da pogledam.

¹⁶ Oni pa prinesó. In reče jim: Čegava je ta podoba in napis? Oni mu pa rekó: Cesarjeva.

¹⁷ Pa odgovorí Jezus in jim reče: Dajte, kar je cesarjevega, cesarju, in kar je Božjega, Bogu. In začudijo mu se.

¹⁸ Pa pridejo k njmemu¹ Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja. In vprašajo ga, govoreč:

1. (njemu)

¹⁹ Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu brat umre, in zapustí ženo, otrók pa ne zapustí, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu.

²⁰ Bilo je pa sedem bratov; in prvi je vzel ženo, in umrl je, in ni zapustil semena.

²¹ In vzel jo je drugi in umrl je, in tudi ta ni zapustil semena. Tudi tretji tako.

²² In vzeli so jo sedmeri, in niso zapustili semena. Naposled za vsemi je umrla tudi žena.

²³ O vstajanji torej, kedar vstanejo, čegava od njih bo žena? Kajti imeli so jo sedmeri za ženo.

²⁴ Pa odgovorí Jezus in jim reče: Ne motite li se za to, ker ne znate pisem, ne močí Božje?

²⁵ Kedar namreč od mrtvih vstanejo, ne ženijo se in ne možé, nego so kakor angelji na nebesih.

²⁶ Za mrtve pa, da vstajajo, niste li brali v Mojzesovih bukvah, pri grmu, kako mu je Bog rekel, govoreč: "Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?"

²⁷ Ni Bog Bog mrtvih, nego Bog živih; vi se torej zeló motite.

²⁸ In pristopivši eden od pismarjev, kteri je slišal, kako so se prepirali, in je videl, da jim je dobro odgovoril, vpraša ga: Ktera je prva zapoved od vseh?

²⁹ Jezus mu pa odgovorí: Prva vseh zapovedi je: "Sliši, Izrael! Gospod naš Bog je edini Gospod.

³⁰ In ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje, in iz vse moči svoje." Ta je prva zapoved.

³¹ In druga podobna ta: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe." Veče od teh ni druge zapovedi.

³² Pa mu reče pismar: Dobro, učenik! Prav si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega.

³³ In ljubiti ga iz vsega srca, in iz vse pameti, in iz vse duše, in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žrtev in darov.

³⁴ In Jezus videvši, da je on pametno odgovoril, reče mu: Nisi daleč od kraljestva Božjega. In nihče ga ni smel več vprašati.

³⁵ In odgovarjajoč Jezus reče, učeč v tempeljnu: Kako pravijo pismarji, da je Kristus sin Davidov?

³⁶ Kajti sam David je rekel v Duhu svetem: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sédi meni na desno, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje."

³⁷ Sam David ga torej imenuje gospoda, in odkod je sin njegov? In obilno ljudstvo ga je rado poslušalo.

³⁸ In govoril jim je v nauku svojem: Varujte se pismarjev, kteri hočejo v dolgih suknjah hoditi, in ljubijo pozdrave po ulicah,

³⁹ In prve stole po shajališčih, in prve prostore na gostijah;

⁴⁰ Kteri požirajo vdovam hiše, in na videz dolgo molijo: ti bodo prejeli ostrejo sodbo.

⁴¹ In usede se Jezus cerkvenemu zakladu nasproti, in gledal je, kako meče ljudstvo denar v zakladnico; in veliko bogatih je metalo veliko.

⁴² In pride ena vdova uboga, in vrže dva denarca, kar je en vinar.

⁴³ In poklicavši učence svoje, reče jim: Resnično vam pravim, da je ta vdova uboga vrgla več od vseh, kteri mečejo v zakladnico;

⁴⁴ Kajti vsi so vrgli od obilnosti svoje; ta je pa od uboštva svojega vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj.