¹ In izide odtod, in pride v domovino svojo; in za njim so šli učenci njegovi.

² In ko je bila sobota, jel je v shajališči učiti; in mnogi poslušalci so strmeli, govoreč: Odkod temu to? in kakošna je ta modrost, ki mu je dana, da se tudi takošni čudeži z rokami njegovimi delajo?

³ Ali ni ta tesar, sin Marijin, brat pa Jakobov in Jozejev in Judov in Simonov? in niso li sestre njegove tu med nami? In pohujševali so se nad njim.

⁴ Jezus jim pa reče: Nikjer ni prerok brez časti, razen v domovini svojej, in pri rodbini in na domu svojem.

⁵ In ni mogel ondej nobenega čudeža storiti, razen da je malo bolnikov, položivši na nje roke, uzdravil.

⁶ In čudil se je njih neveri: in hodil je okoli po vaséh in učil.

⁷ Pa pokliče k sebi dvanajstere, in začne jih razpošiljati po dva in dva, in dajal jim je oblast nad duhovi nečistimi.

⁸ In zapové jim, naj ničesar ne jemljó na pot razen same palice; ne torbe, ne kruha, ne v pasu denarja;

⁹ Nego da naj si obujejo opanke, in naj ne oblačijo dveh sukenj.

¹⁰ In govoril jim je: Kjerkoli vnidete v hišo, tam ostanite, dokler ne izidete odondod.

¹¹ In kterikoli vas ne bi sprejeli in vas ne poslušali, gredé odondod otresite prah izpod nog svojih, njim za pričo. Resnično vam pravim: Laže bo Sodomi ali Gomori v dan sodbe, nego tistemu mestu.

¹² In ko so odšli, oznanjevali so ljudém, naj se spokoré.

¹³ In izganjali so mnogo hudičev, in mazali z oljem mnogo bolnikov, in uzdravljali.

¹⁴ In slišal je to kralj Herod (kajti ime njegovo se je bilo razglasilo), in pravil je: Janez Krstnik je od mrtvih vstal, in za to se godé čudeži po njem.

¹⁵ Drugi so govorili: Elija je; a drugi so pravili: Prerok je, ali kakor kteri od prerokov.

¹⁶ Slišavši pa to Herod, reče: Ta je tisti Janez, kteremu sem jaz glavo odsekal, on je vstal od mrtvih.

¹⁷ Kajti ta Herod je bil poslal in vjel Janeza, ter ga vklenil v ječi, zavoljo Herodijade, svojega brata Filipa žene, da se je ž njo oženil;

¹⁸ Kajti Janez je djal Herodu: Ne smeš imeti svojega brata žene.

¹⁹ Herodijada ga je pa zalezovala, in hotela ga je umoriti; pa ni mogla.

²⁰ Kajti Herod se je bal Janeza, vedoč, da je on pravičen in svet mož, ter ga je varoval; in mnogo je delal, kakor mu je on rekel, in rad ga je poslušal.

²¹ In ko je napočil priložen dan, da je Herod v spomin svojega rojstva večerjo napravil svojim knezom in stotnikom in Galilejskim prvakom,

²² Ter je prišla noter Herodijadina hči in plesala in se prikupila Herodu in gostom, reče kralj dekletu: Prosi me, karkoli hočeš, in dal ti bom.

²³ In priseže jej: Karkoli me boš prosila, dal ti bom, noter do polovice kraljestva mojega.

²⁴ Ona pa izide in reče materi svojej: Ktero reč ga bom prosila? Ona pa reče: Glavo Janeza Krstnika.

²⁵ Ter vnide precej jadrno h kralju in ga zaprosi, govoreč: Hočem, da mi daj pri tej priči v skledi glavo Janeza Krstnika.

²⁶ In kralj postane žalosten; pa za voljo prisege in gostov jej ni hotel odreči.

²⁷ In precej pošlje kralj rabeljna, in zapové prinesti glavo njegovo.

²⁸ Ta pa odide in mu odseka v ječi glavo, in prinese glavo njegovo v skledi, in dá jo dekletu; a dekle jo dá materi svojej.

²⁹ In slišavši to učenci njegovi, pridejo in vzemó truplo njegovo, ter ga denejo v grob.

³⁰ In snidejo se aposteljni pri Jezusu in mu vse sporočé, in to, kar so storili in ljudi naučili.

³¹ Pa jim reče: Pojdite vi sami na samoten kraj, in malo počijte. Kajti bilo jih je veliko, kteri so prihajali in odhajali, in še jesti niso utegnili.

³² Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami.

³³ In videlo jih je ljudstvo, ko so odhajali, in spoznajo ga mnogi; in peš iz vseh mest potekó tje, in prehité jih, in snidejo se k njemu.

³⁴ In izstopivši, zagleda Jezus mnogo ljudstva, in zasmilijo mu se; kajti bili so kakor ovce, ktere nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.

³⁵ In ko je bila ura uže pozna, pristopijo k njemu učenci njegovi, govoreč: Samoten je kraj in ura uže pozna;

³⁶ Razpústi jih, da odidejo v okolne vasí in trge, ter si kupijo kruha, ker nimajo kaj jesti.

³⁷ On pa odgovorí in jim reče: Dajte jim vi jesti. Pa mu rekó: Če odidemo in kupimo za dve sto grošev kruha, ter jim damo jesti?

³⁸ On jim pa reče: Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte! In zvedevši, rekó: Pet, in dve ribi.

³⁹ In zapové jim, naj posadé zaporedoma, omizje za omizjem, po zelenej travi.

⁴⁰ In posedejo se v vrste, po sto in po petdeset.

⁴¹ In vzemši petere hlebe in tisti dve ribi, ozrè se proti nebu in blagoslovi; ter razlomi hlebe, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje. In dve ribi razdelí vsem.

⁴² In jedli so vsi, in nasitili so se.

⁴³ In pobrali so koscev, dvanajst košev polnih, in ostankov od rib.

⁴⁴ In bilo jih je, kteri so jedli hlebe, kakih pet tisoč móž.

⁴⁵ In precej prisili učence svoje, naj vstopijo v ladjo in gredó naprej črez morje k Betsajdi, dokler ne razpustí ljudstva.

⁴⁶ In ko jih je odpravil, odide na goro molit.

⁴⁷ In ko se je zvečerilo, bila je ladja sredi morja, in on sam na zemlji.

⁴⁸ In zagleda jih, da se mučijo z veslanjem; bil jim je namreč veter nasproti. In okoli četrte straže po noči pride k njim, hodé po morji; in hotel je iti mimo njih.

⁴⁹ Oni pa, videvši ga, da hodi po morji, menili so, da je prikazen, in zakričé:

⁵⁰ Kajti vsi so ga zagledali in preplašili se. In precej jih ogovorí in jim reče: Zaupajte; jaz sem, ne bojte se!

⁵¹ In stopi k njim v ladjo, in veter utihne. In zeló so se zavzemali in čudili,

⁵² Ker niso umeli tega od hlebov; kajti srce njih je bilo okamenelo.

⁵³ In ko se prepeljejo, pridejo na zemljo Genezaretsko in potisnejo ladjo h kraju.

⁵⁴ In ko stopijo iz ladje, spoznajo ga precej;

⁵⁵ Ter obletajo vso tisto okolico, in začnó na posteljah bolnike prinašati, kjer so slišali, da je on.

⁵⁶ In kamorkoli je hodil, v trge ali v mesta ali v vasí, pokladali so po ulicah bolnike, in prosili so ga, da bi se le robú obleke njegove dotaknili; in kterikoli so se ga dotikali, ozdravljeni so bili.