¹ In zopet začne učiti ob morji. In zbere se pri njem mnogo ljudstva, toliko, da stopi v ladjo, ter je sedel na morji; in vse ljudstvo je bilo ob morji na tléh.

² In učil jih je v prilikah mnogo, in pravil jim je v nauku svojem:

³ Poslušajte! Glej, izšel je sejavec sejat.

⁴ In zgodí se, ko je sejal, padlo je nekaj zrnja poleg ceste; in priletele so tice nebeške in ga pozobale.

⁵ A drugo je padlo na skalnata tlá, kjer ni imelo mnogo zemlje, in precej je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.

⁶ Ko je pa solnce vzšlo, ovenelo je; in ker ni imelo korenine, usahnilo je.

⁷ In drugo je padlo v trnje. In trnje je zrastlo in ga udušilo; in ni dalo sadú.

⁸ In drugo je padlo na dobro zemljo, in dajalo je sad, kteri je rastel in se množil, in rodilo je po trideset, in po šestdeset, in po sto.

⁹ In reče jim: Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!

¹⁰ Ko je pa ostal sam, vprašajo ga tisti, kteri so bili pri njem z dvanajsterimi, za to priliko.

¹¹ Pa jim reče: Vam je dano, da spoznate skrivnost kraljestva Božjega; onim pa, ki so zunej, godí se vse v prilikah;

¹² Da vidijo in gledajo, pa ne ugledajo; in slišijo ter poslušajo, pa ne umejo; da se ne bi kedaj spreobrnili, in bi se jim odpustili grehi.

¹³ In reče jim: Ne umete li te prilike? a kako boste vse prilike umeli?

¹⁴ Sejavec seje besedo.

¹⁵ Ti so pa, ki so poleg ceste: kjer se seje beseda, in so jo slišali, precej pride satan in vzeme besedo, ktera je posejana v njih srca,

¹⁶ In enako so ti, ki so na skalnata tlá posejani: kteri besedo, ki so jo slišali, precej z veseljem sprejmó;

¹⁷ Pa nimajo korenine v sebi, nego so nestanovitni; potem ko nastane stiska ali preganjanje za voljo besede, pohujšujejo se precej.

¹⁸ In ti so, ki so v trnje posejani: ti so, kteri besedo slišijo;

¹⁹ Pa skrbí tega sveta, in ničemurnost bogastva, in druge slasti se prikradejo, in udušé besedo, in brez sadú je.

²⁰ In ti so, ki so na dobro zemljo posejani: kteri besedo poslušajo in sprejemajo, ter prinašajo sad, po trideset, in po šestdeset, in po sto.

²¹ In reče jim; Prižiga li se sveča, da se pod mernik postavi ali pod posteljo? a ne, da se na svečnik postavi?

²² Kajti nič ni skrivnega, kar se ne bi razodelo; in nič ni tako skritega, da ne bi prišlo na svetlo.

²³ Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!

²⁴ In reče jim: Pomislite, kaj slišite! S kakoršno mero boste merili, merilo se bo vam, in pridalo se bo vam, ki poslušate.

²⁵ Kajti kdor ima, dalo mu se bo; a kdor nima, odvzelo mu se bo tudi to, ka¹ ima.

1. (kar)

²⁶ In reče: Tako je kraljestvo Božje, kakor človek, če vrže seme v zemljo,

²⁷ In spí in vstaja po noči in po dnevu, in seme poganja, in raste, da ne vé on.

²⁸ Kajti zemlja sama od sebe rodí, najprej travo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.

²⁹ Ko pa sad dozorí, precej pošlje srp; kajti nastala je žetev.

³⁰ In reče: Komu bomo primerili kraljestvo Božje? ali v kakošnej priliki ga bomo upodobili?

³¹ Ono je, kakor zrno gorušično, ktero je, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen, ktera so na zemlji;

³² In ko je vsejano, raste, in postane veče od vseh zelišč, in dela velike veje, da se morejo pod senco njegovo tice nebeške nastanjevati.

³³ In v mnogih takošnih prilikah jim je govoril besedo, ko so jo mogli poslušati.

³⁴ Brez prilike jim pa ni govoril; a posebej je učencem svojim razlagal vse.

³⁵ In reče jim tisti dan, ko se je zvečerilo: Prepeljimo se na oni kraj.

³⁶ In zapustivši ljudstvo, vzemó ga, kakor je bil v ladji; bile so pa tudi druge ladjice ž njim.

³⁷ Kar nastane vélik vihar od vetra; in valovi so se vlivali v ladjo, da se je uže napolnjevala.

³⁸ In on je bil na krmi, spé na vzglavji; in zbudé ga, in rekó mu: Učenik, ali ti ni nič mar, da pogibamo?

³⁹ In vstavši, zapretí vetru, in reče morju; Umolkni, umiri se! In nehal je veter, in nastala je velika tihota.

⁴⁰ In reče jim: Kaj ste tako plašni? Kako, da nimate vere?

⁴¹ In uplašili so se z velikim strahom, in govorili so med seboj: Kdo vendar je ta, da sta mu tudi veter in morje pokorna?