¹ Tiste dní, ko je bilo vse polno ljudstva pri njem, in niso imeli kaj jesti, pokliče Jezus učence svoje, in reče jim:

² Ljudstvo mi se smili; kajti uže tri dni so pri meni, in nimajo kaj jesti;

³ In če jih pustim lačne na njih dom, oslabeli bodo na poti; kajti nekteri od njih so daleč prišli.

⁴ Pa mu odgovoré učenci njegovi: Odkod bi jih mogel kdo tu v puščavi nasititi s kruhom?

⁵ In vpraša jih: Koliko imate hlebov? Oni pa rekó: Sedem.

⁶ Pa zapové ljudstvu, naj se posedejo po tleh. In vzemši sedmere hlebe, zahvali, in prelomi, in dajal je učencem svojim, naj položé pred nje in položili so pred ljudstvo.

⁷ In imeli so malo rib; in blagoslovivši jih, reče, naj položé tudi té pred nje.

⁸ Ter so jedli in nasitili se; in pobrali so ostanke koscev, sedem košev.

⁹ Bilo jih je pa, kteri so jedli, kake štiri tisoči; in razpustí jih.

¹⁰ In precej vstopi v ladjo z učenci svojimi, in pride v Dalmanutske kraje.

¹¹ Pa izidejo Farizeji, in začnó se ž njim prepirati, in zahtevali so od njega znamenje z neba, izkušajoč ga.

¹² In vzdihnivši z duhom svojim, reče: Kaj zahteva ta rod znamenja? Resnično vam pravim: Ne bo se dalo znamenje temu zarodu.

¹³ In pustivši jih, stopi precej v ladjo, in odide na drugo stran.

¹⁴ Pozabili so pa vzeti kruha, in niso imeli več kakor en hleb s seboj v ladji.

¹⁵ In naročal jim je, govoreč: Glejte, varujte se kvasú Farizejskega in kvasú Herodovega.

¹⁶ In premišljevali so sami s seboj, govoreč: Kruha nimamo.

¹⁷ In ko Jezus to spazi, reče jim: Kaj premišljujete, da nimate kruha? Ali še ne spoznate, in ne umete? ali imate še okamenjeno srce svoje?

¹⁸ Očí imate, in ne vidite? ušesa imate, in ne slišite? in ne pomnite li?

¹⁹ Ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Rekó mu: Dvanajst.

²⁰ Ko sem jih pa sedem med štiri tisoči, koliko polnih košev ste nabrali drobtin? Oni pa rekó: Sedem.

²¹ In reče jim: Kako ne umete?

²² In pride v Betsajdo. In pripeljejo mu slepca, in zaprosijo ga, naj se ga dotakne.

²³ In prijemši slepca za roko, izpelje ga ven iz vasí; ter pljune v očí njegove, in položivši roke na-nj, vpraša ga, če kaj vidi?

²⁴ Pa spregleda, in reče: Vidim ljudí, da kakor drevesa okoli hodijo.

²⁵ Potem položí zopet roke na očí njegove, in reče mu, naj pogleda. In ozdravel je, in videl je bistro vse.

²⁶ In odpravi ga na dom njegov, govoreč: Ne hodi ne v vas, in tudi nikomur v vasi ne povéj.

²⁷ Ter izide Jezus, in učenci njegovi v vasí Cezareje Filipove; in po poti je vpraševal učence svoje, govoreč jim: Kdo pravijo ljudjé, da sem jaz?

²⁸ Oni mu pa odgovoré: Janez Krstnik; in drugi: Elija; drugi pa: Eden od prerokov.

²⁹ In on jim reče: Kdo pa pravite vi, da sem jaz? Peter pa odgovorí in mu reče: Ti si Kristus.

³⁰ In zapretí jim, naj nikomur ne pripovedujejo za-nj.

³¹ In začne jih učiti, da mora sin človečji mnogo pretrpeti, in zavržen biti od starešin in vélikih duhovnov in pismarjev, in umorjen biti, in v treh dnéh od smrti vstati.

³² In to besedo je govoril srčno. In Peter ga prime, in začne ga odvračati.

³³ On se pa obrne, in pogledavši učence svoje, zapretí Petru, govoreč: Poberi se od mene, satan! ker ne misliš, kar je Božje, nego kar je človeško.

³⁴ In poklicavši ljudstvo z učenci svojimi, reče jim: Kdor hoče za menoj iti, zatají naj samega sebe, in vzeme križ svoj, in gre za menoj.

³⁵ Kajti kdor hoče življenje svoje ohraniti, izgubil ga bo; kdor pa izgubi življenje svoje za voljo mene in evangelja, ta ga bo ohranil.

³⁶ Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobí, duši svojej pa škoduje?

³⁷ Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo?

³⁸ Kajti kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešestnem in grešnem rodu, sramoval se bo tudi sin človečji njega, kedar bo prišel v slavi očeta svojega z angelji svetimi.