¹ Torej ko je Fest prišel v provinco, se je po treh dneh povzpel iz Cezareje v Jeruzalem.

² Potem sta ga véliki duhovnik in judovski voditelj poučila zoper Pavla in ga rotila

³ ter zoper njega želela naklonjenosti, da bi ga dal poslati v Jeruzalem, prežeč na poti, da ga ubijejo.

⁴ Toda Fest je odgovoril, da naj bo Pavel čuvan v Cezareji in da bo sam v kratkem odšel tja.

⁵ »Naj torej tisti,« je rekel, »ki so med vami zmožni, odidejo z menoj dol in tega moža obtožijo, če je v njem kakršnakoli zlobnost.«

⁶ In ko se je med njimi mudil več¹ kot deset dni, je odšel dol v Cezarejo; in naslednji dan je sedeč na sodnem stolu zapovedal, naj pripeljejo Pavla.

1. več…: ali, kakor se bere v nekaterih izvodih; ne več kakor osem do deset dni.

⁷ In ko je ta prišel, so naokoli stali Judje, ki so prišli dol iz Jeruzalema in zoper Pavla vložili mnoge in boleče ovadbe, ki jih niso mogli dokazati.

⁸ Medtem se je zagovarjal: »Niti zoper judovsko postavo, niti zoper tempelj, niti zoper cesarja nisem čisto nič zagrešil.«

⁹ Toda Fest je, voljan ustreči Judom, Pavlu odgovoril in rekel: »Hočeš iti gor v Jeruzalem in biti tam, pred menoj, sojen o teh stvareh?«

¹⁰ Potem je Pavel rekel: »Pred cesarskim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil nobene krivice, kakor ti zelo dobro veš.

¹¹ Kajti če sem prestopnik ali sem zagrešil karkoli vrednega smrti, se ne branim umreti, toda če ni nobene od teh stvari, za katere me ti tožijo, me noben človek ne more izročiti njim. Na cesarja se sklicujem.«

¹² Tedaj je Fest, ko se je posvetoval z zborom, odgovoril: »Na cesarja si se skliceval? K cesarju pojdeš.«

¹³ ¶ In po nekaj dneh sta v Cezarejo prišla kralj Agripa in Bereníka, da pozdravita Festa.

¹⁴ In ko sta bila tam mnogo dni, je Fest kralju razodel Pavlovo zadevo, rekoč: »Tukaj je nek mož, ki ga je Feliks pustil v vezeh,

¹⁵ o katerem so me, ko sem bil v Jeruzalemu, visoki duhovniki in judovski starešine obvestili, ker so proti njemu želeli imeti sodbo.

¹⁶ Katerim sem odgovoril: ›Rimljani nimajo navade kateregakoli človeka izročiti, da umre, preden se ta, ki je obtožen, ne sooči s tožniki in ima dovoljenje, da se brani glede zločina, vloženega zoper njega.‹

¹⁷ Torej ko so prišli sèm, sem brez kakršnegakoli odlašanja naslednji dan sédel na sodni stol in ukazal, da moža privedejo.

¹⁸ Proti kateremu, ko so tožniki vstali, niso prinesli nobene obtožbe o takšnih stvareh, kakor sem predpostavljal,

¹⁹ temveč so imeli zoper njega neka vprašanja o njihovem lastnem praznoverju in o nekem Jezusu, ki je bil mrtev, o katerem je Pavel trdil, da živi.

²⁰ In ker sem dvomil¹ o takšnem načinu zaslišanj, sem ga vprašal, ali bi odšel v Jeruzalem in bi bil tam sojen o teh stvareh.

1. dvomil…: ali, bil dvomljiv kako poizvedeti o tem.

²¹ § Toda ko se je Pavel skliceval, da se zadrži za Avgustovo zaslišanje,¹ sem ukazal, da ga stražijo, dokler ga ne pošljem k cesarju.«

1. zaslišanje: ali, sodbo.

²² Potem je Agripa rekel Festu: »Tudi sam bi rad slišal tega človeka.« »Naslednji dan,« je rekel, »ga boš slišal.«

²³ ¶ In naslednji dan, ko sta z velikim pompom prišla Agripa in Bereníka in vstopila na kraj zaslišanja z vrhovnimi poveljniki ter glavnimi možmi mesta, je bil na Festovo zapoved priveden Pavel.

²⁴ In Fest je rekel: »Kralj Agripa in vsi ljudje, ki ste z nami tukaj prisotni, vidite tega človeka, glede katerega se je vsa množica Judov pogajala z menoj, tako v Jeruzalemu kakor tudi tukaj in kričala, da ne bi smel več živeti.

²⁵ Toda ko sem spoznal, da ni zagrešil ničesar vrednega smrti in da se je on sam skliceval na Avgusta, sem določil, da ga pošljem.

²⁶ O katerem ne vem nobene zanesljive stvari, da napišem svojemu gospodu. In zato sem ga privedel pred vas in zlasti predte, oh kralj Agripa, da bi po zaslišanju lahko imel kaj napisati.

²⁷ Kajti zdi se mi nerazumno poslati jetnika in istočasno ne naznaniti zločinov, vloženih zoper njega.«