¹ Potem je prišel v Derbe in Listro. In glej, tam je bil nek učenec,¹ po imenu Timótej, sin neke ženske, ki je bila Judinja in je verovala, toda njegov oče je bil Grk,

1. Rim 16,21

² ki je bil pri bratih, ki so bili v Listri in Ikóniju, na dobrem glasu.

³ Njega je Pavel hotel vzeti s seboj in vzel ga je ter ga obrezal zaradi Judov, ki so bili v teh četrtih, kajti vsi so vedeli, da je bil njegov oče Grk.

⁴ In ko so šli skozi mesta, so jim izročali odloke, da se jih držijo,¹ ki so bili odrejeni od apostolov in starešin, ki so bili v Jeruzalemu.

1. Apd 15,28

⁵ In tako so bile cerkve utrjene v veri in so številčno dnevno naraščale.

⁶ Torej ko so šli skozi Frigijo in področje Galacije in jim je Sveti Duh prepovedal oznanjati besedo v Aziji,

⁷ § so potem, ko so prišli do Mízije, poskušali iti v Bitinijo, toda Duh jim ni dovolil.

⁸ In šli so mimo Mízije in se spustili do Troáde.

⁹ Ponoči pa se je Pavlu prikazalo videnje: »Tam je stal Makedonec in ga prosil, rekoč: ›Pridi sem v Makedonijo in nam pomagaj.‹«

¹⁰ In po tem, ko je imel videnje, smo si takoj prizadevali iti v Makedonijo, ker smo brez dvoma sklepali, da nas je poklical Gospod, da jim oznanimo evangelij.

¹¹ Zato smo, ko smo dvignili sidro iz Troáde, prispeli z ravno smerjo v Samotrake in naslednjega dne v Neápolo

¹² in od tam v Filípe, ki je glavno¹ mesto tega dela Makedonije ter [rimska] kolonija. In v tem mestu smo prebivali nekaj dni.

1. glavno: ali, prvo.

¹³ In na šabat¹ smo odšli iz mesta k bregu reke, kjer je bila običajno molitev in se usedli ter govorili ženskam, ki so tja zahajale.

1. šabat: gr. šabatni dan.

¹⁴ ¶ In neka ženska, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatira, ki je oboževala Boga, nas je poslušala, katere srce je Gospod odprl, da je prisluhnila besedam, ki jih je govoril Pavel.

¹⁵ In ko je bila krščena ona in njena družina, nas je rotila, rekoč: »Če ste me presodili, da sem zvesta Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tam.« In primorala nas je.

¹⁶ ¶ In pripetilo se je, ko smo šli k molitvi, da nas je srečala neka gospodična, obsedena z duhom vedeževanja,¹ ki je z napovedovanjem usode prinašala veliko dobička svojim gospodarjem.

1. vedeževanja: ali, pitona.

¹⁷ Ta je sledila Pavlu in nam ter vpila, rekoč: »Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega, ki nam kažejo pot rešitve duš.«

¹⁸ In to je počela mnogo dni. Toda Pavel se je užaloščen obrnil in duhu rekel: »Zapovedujem ti v imenu Jezusa Kristusa, da prideš iz nje.« In še isto uro je prišel ven.

¹⁹ ¶ In ko so njeni gospodarji videli, da je izginilo upanje na njihov dobiček, so ujeli Pavla in Sila ter ju zvlekli na trg¹ k vladarjem

1. trg: ali, sodišče.

²⁰ in ju privedli k oblastnikom, rekoč: »Ta moža, ki sta Juda, delata našemu mestu silne težave

²¹ § ter učita običaje, ki za nas, ki smo Rimljani, niso zakoniti za sprejetje niti za obeleževanje.«

²² In množica je skupaj vstala proti njima in oblastniki so jima raztrgali njuna oblačila¹ ter ukazali naj ju pretepejo.

1. 2 Kor 11,25; 1 Tes 2,2

²³ In ko so nanju položili mnogo udarcev z bičem, so ju vrgli v ječo ter ječarju ukazali, naj ju varno straži.

²⁴ Ta ju je, ker je prejel tak ukaz, pahnil v notranjo ječo in njuna stopala pričvrstil v kladi.

²⁵ ¶ Ob polnoči pa sta Pavel in Sila molila ter pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

²⁶ In nenadoma je bil močan potres, tako da so bili zamajani temelji ječe in takoj so se vsa vrata odprla in vezi vseh so bile odvezane.

²⁷ In čuvaj ječe, ki se je prebudil iz svojega spanja in videl vrata ječe odprta, je izvlekel svoj meč in se hotel ubiti, ker je mislil, da so jetniki pobegnili.

²⁸ Toda Pavel je z močnim glasom zaklical, rekoč: »Ne stôri si ničesar hudega, kajti vsi smo tukaj.«

²⁹ Ta je potem zahteval luč in skočil noter in drhteč prišel ter padel dol pred Pavla in Sila

³⁰ in ju privedel ven ter rekel: »Gospoda, kaj moram storiti, da bom rešen?«

³¹ In onadva sta rekla: »Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in rešen boš ti in tvoja hiša.«

³² In Gospodovo besedo sta govorila njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.

³³ In še isto uro noči ju je vzel ter umil njune udarce in nemudoma je bil krščen on in vsi njegovi.

³⁴ In ko ju je privedel v svojo hišo, je pred njiju postavil jed ter se veselil, ker je z vso svojo hišo veroval v Boga.

³⁵ In ko je bil dan, so oblastniki poslali narednike, rekoč: »Izpusti tista človeka.«

³⁶ In čuvaj ječe je te besede povedal Pavlu: »Oblastniki so poslali, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in pojdita v miru.«

³⁷ Vendar jim je Pavel rekel: »Naju, ki sva Rimljana, so neobsojena javno pretepli in naju vrgli v ječo. In sedaj naju mečejo ven na skrivaj? Ne, resnično, temveč naj sami pridejo in naju spravijo ven.«

³⁸ In naredniki so te besede povedali oblastnikom in ko so slišali, da sta bila Rimljana, so se zbali.

³⁹ In prišli so ter ju rotili in ju privedli ven ter od njiju želeli, da odideta iz mesta.

⁴⁰ In odšla sta iz ječe¹ ter vstopila v Lidijino hišo; in ko sta videla brate, sta jih potolažila ter odšla.

1. Apd 16,14