¹ Ko je bil torej Fest prišel v deželo, se napoti čez tri dni iz Cezareje v Jeruzalem.

² In oglasijo se pri njem višji duhovniki in prvaki Judov kot tožniki zoper Pavla in ga prosijo,

³ zahtevajoč to milost zoper njega, da bi ga poslal v Jeruzalem; in so zalezovali, da bi ga umorili na poti.

⁴ Toda Fest odgovori, da Pavla varujejo v Cezareji, in da pojde on sam kmalu zopet tja.

⁵ Kateri so torej med vami pooblaščenci, reče, naj gredo z menoj, in če je kaj nepristojnega na tem možu, naj ga tožijo.

⁶ In ko je prebil med njimi ne več kakor osem ali deset dni, odide v Cezarejo; in drugi dan sede na sodni stol in ukaže Pavla pripeljati.

⁷ Ko ga pa pripeljejo, ga obstopijo Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekajo zoper njega mnoge in hude dolžitve, ki jih ne morejo dokazati,

⁸ ko se Pavel zagovarja: Nič se nisem pregrešil zoper postavo Judov, ne zoper tempelj, ne zoper cesarja.

⁹ Fest pa, hoteč si pridobiti hvaležnost Judov, izpregovori k Pavlu in reče: Hočeš iti gori v Jeruzalem, da te bom tam sodil za te obtožbe?

¹⁰ Pavel pa reče: Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen. Judom nisem storil ničesar krivega, kakor tudi sam prav dobro veš.

¹¹ Če sem pa kriv in sem storil kaj smrti vrednega, se ne branim umreti; če pa ni nič tega, česar me tožijo, me ne more nihče njim izdati. Na cesarja se sklicujem.

¹² Tedaj se Fest pogovori s svetovalstvom in odgovori: Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš.

¹³ Ko je pa minilo nekoliko dni, prideta Agripa kralj in Bernika v Cezarejo pozdravljat Festa.

¹⁴ Ko sta se pa več dni tam mudila, razloži Fest kralju Pavlovo zadevo, rekoč:

¹⁵ Nekega moža je pustil Feliks v ječi, ki so ga, ko sem bil v Jeruzalemu, prišli tožit višji duhovniki in starejšine Judov, zahtevajoč, naj ga obsodim.

¹⁶ Tem sem odgovoril, da ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost, zagovarjati se zoper obtožbo.

¹⁷ Ko so se torej tukaj sešli, sem sedel brez vsega odlašanja drugi dan na sodni stol in ukazal moža pripeljati.

¹⁸ Njegovi tožniki pa, ko so nastopili, mu niso očitali nobene take krivice, kakršne sem pričakoval jaz,

¹⁹ ampak neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi.

²⁰ Jaz pa, ne vedoč, kako bi s preiskavo te pravde postopal, sem rekel, ako bi hotel iti v Jeruzalem in tam sojen biti za to.

²¹ Toda ko se je Pavel oglasil, da naj ga varujemo do cesarjeve sodbe, sem ga ukazal varovati, dokler ga ne pošljem k cesarju.

²² Agripa pa reče Festu: Rad bi tudi jaz slišal tega človeka. On reče: Jutri ga boš slišal.

²³ Drugi dan torej prideta Agripa in Bernika z velikim sijajem in vstopita v zasliševalno dvorano s tisočniki in najimenitnejšimi mestnimi možmi; in ko Fest ukaže, pripeljejo Pavla.

²⁴ In Fest reče: Kralj Agripa, in vsi možje, ki ste tu z nami! vidite tega, zavoljo katerega me je vsa množica Judov nadlegovala v Jeruzalemu in tu, kričeč, da ne sme več živeti.

²⁵ Jaz pa sem spoznal, da ni storil nič smrti vrednega; ker se je pa on sam sklical na cesarja, sem ga sklenil tja poslati.

²⁶ A nimam nič gotovega, kar bi za njega pisal gospodarju. Zato sem ga pripeljal pred vas, in zlasti pred tebe, kralj Agripa, da imam, ko se izpraša, kaj pisati.

²⁷ Neumno se mi namreč zdi poslati jetnika, ne da bi hkrati naznanil, česar ga tožijo.