¹ Pavel pa smelo pogleda na veliki zbor in reče: Možje in bratje! Jaz sem z vso dobro vestjo živel pred Bogom do današnjega dne.

² Veliki duhovnik Ananija pa ukaže tistim, ki so stali pri njem, naj ga udarijo po ustih.

³ Tedaj mu reče Pavel: Udaril te bo Bog, stena pobeljena! Ti tu sediš, da bi me sodil po postavi, in zoper postavo me veliš bíti?

⁴ Tisti pa, ki so zraven stali, reko: Velikega duhovnika Božjega psuješ?

⁵ Pavel pa reče: Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik; pisano je namreč: „Poglavarja naroda svojega ne preklinjaj“.

⁶ Vedoč pa, da jih je nekaj saducejev, nekaj pa farizejev, zavpije Pavel v velikem zboru: Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zavoljo upanja in vstajenja od mrtvih sem na sodbi.

⁷ Ko je pa to rekel, nastane razpor med farizeji in saduceji, in zbor se razdeli.

⁸ Saduceji namreč pravijo, da ni vstajenja in tudi angela in duha ne, farizeji pa priznavajo oboje.

⁹ In nastane velik krik; in nekateri pismarji od strani farizejske vstanejo, se prepirajo in reko: Nič hudega ne vidimo na tem človeku; kako pa, če mu je duh govoril ali angel?

¹⁰ Ko je pa nastal velik razpor, se je bal tisočnik, da ne bi Pavla raztrgali, ter ukaže vojakom, naj pridejo doli in ga siloma potegnejo izmed njih ter odpeljejo v grad.

¹¹ Drugo noč pa pristopi Gospod k njemu in reče: Srčen bodi! Zakaj kakor si v Jeruzalemu pričal zame, tako moraš tudi v Rimu pričati.

¹² Ko se je pa zdanilo, se zbere nekaj Judov, in se zarote, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ne ubijejo Pavla.

¹³ Bilo jih je pa več nego štirideset, ki so sklenili tako zaroto.

¹⁴ Ti pristopijo k višjim duhovnikom in starejšinam in reko: S prisego smo se zakleli, da ne okusimo ničesar, dokler ne ubijemo Pavla.

¹⁵ Sedaj torej vi z velikim zborom naznanite tisočniku, naj ga jutri pripelje doli k vam, kakor da bi hoteli natančneje preiskati njegovo zadevo; a mi smo pripravljeni, da ga ubijemo, preden se približa.

¹⁶ Slišal je pa o tem zalezovanju sin sestre Pavlove, ter pride in stopi v grad in sporoči Pavlu.

¹⁷ Pavel pa pokliče enega od stotnikov in reče: Tega mladeniča odpelji k tisočniku, ima mu namreč nekaj sporočiti.

¹⁸ On ga torej vzame in pripelje k tisočniku ter reče: Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča popeljem k tebi, ki ima nekaj govoriti s teboj.

¹⁹ In tisočnik ga prime za roko in odstopi ž njim na stran in vpraša: Kaj je, kar imaš povedati?

²⁰ In reče: Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri pripeljal Pavla v veliki zbor, kakor da bi hotel kaj natančnejšega izprašati zanj.

²¹ Ti jih pa ne poslušaj: zalezuje ga namreč izmed njih več nego štirideset mož, ki so se zarotili, da ne bodo ne jedli, ne pili, dokler ga ne umore; in sedaj so pripravljeni in čakajo obljube tvoje.

²² Tedaj tisočnik odpusti mladeniča, naročivši mu: Naj nikomur ne poveš, da si mi to naznanil.

²³ In pokliče dva stotnika in veli: Pripravite dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjikov in dvesto suličnikov po tretji uri v noči;

²⁴ ukaže tudi, naj imajo živino pripravljeno, da Pavla posade nanjo in ga zdravega pripeljejo k Feliksu, namestniku.¹²

1. Ali: deželnemu poglavarju. Enako v. 26.33; pogl. 24,1.10; 26,30.
2. Apd 26,33; Apd 24,1; Apd 24,10; Apd 26,30

²⁵ In napiše pismo, ki se je takole glasilo:

²⁶ Klavdij Lizija pozdravlja častitega namestnika Feliksa.

²⁷ Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti; ali prišel sem z vojsko in ga otel, ko sem zvedel, da je Rimljan.

²⁸ Hoteč pa zvedeti vzrok, zakaj ga tožijo, sem ga peljal v njih veliki zbor;

²⁹ in našel sem, da ga tožijo za vprašanja svoje postave, da pa nima nobene krivice, za katero bi bil vreden smrti ali spon.

³⁰ Ko se mi je pa naznanil naklep, ki so ga kovali zoper tega moža, sem ga poslal zdajci k tebi, sporočivši tudi tožnikom, naj pred teboj povedo, kar imajo zoper njega. Zdrav!

³¹ Tedaj so vojaki, kakor jim je bilo naročeno, vzeli Pavla in ga odpeljali po noči v Antipatrido.

³² A drugi dan so se vrnili v grad, pustivši konjike, da so šli ž njim.

³³ Ko pridejo ti v Cezarejo, oddado pismo namestniku in postavijo tudi Pavla predenj.

³⁴ Ko pa prebere pismo, ga vpraša, iz katere pokrajine je, in zvedevši, da je iz Cilicije,

³⁵ reče: Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tožniki tvoji. In ukaže, naj ga varujejo v dvorcu Herodovem.