¹ Ko je pa ta hrup nehal, pokliče Pavel učence in jih potolaži, in poslovivši se odide, da potuje v Macedonijo.

² In prehodi te strani in opominja učence z mnogimi besedami, in pride v Grško.

³ In prebivši tu tri mesece, sklene vrniti se skozi Macedonijo, ker so ga Judje zalezovali, ko se je hotel po morju odpeljati v Sirijo.

⁴ Spremljali pa so ga do Azije: Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim.

⁵ Ti so bili šli naprej in nas čakali v Troadi.

⁶ A mi smo se po dneh presnih kruhov odpeljali iz Filip, in prišli smo k njim v Troado v petih dneh; tu smo se pomudili sedem dni.

⁷ A prvi dan po soboti, ko smo se zbrali, da bi lomili kruh, jim je govoril Pavel, ker je hotel drugi dan odpotovati, in je podaljšal govor svoj do polnoči;

⁸ bilo je pa dosti svetilnic v gornji izbi, kjer smo bili zbrani.

⁹ Sedel je pa neki mladenič, po imenu Evtih, na oknu, in ko je Pavel le še govoril, trdno zaspi; in premagan od spanja, pade s tretjega nadstropja doli, in vzdignejo ga mrtvega.

¹⁰ Pavel pa gre doli in se skloni nanj ter ga objame in reče: Pomirite se; kajti duša njegova je v njem.

¹¹ Nato gre zopet gori, prelomi kruh in jé, govori ž njimi še mnogo, dokler se ne zdani, in tako odpotuje.

¹² A mladeniča so pripeljali živega, in bili so ne malo potolaženi.

¹³ A mi smo že prej stopili na ladjo in se odpeljali v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; tako je bil namreč naročil, hoteč sam priti peš.

¹⁴ Ko se je pa bil v Asonu k nam pridružil in smo ga vzeli na ladjo, smo prišli v Mitileno;

¹⁵ in odpeljavši se odtod, smo prišli drugi dan Hiju nasproti, in dan pozneje smo pripluli k Samu, in ko smo v Trogiliji prenočili, smo prišli drugi dan v Milet.

¹⁶ Odločil je bil namreč Pavel, da se bomo peljali mimo Efeza, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi bil, ako bi mu bilo mogoče, Binkoštni dan v Jeruzalemu.

¹⁷ Iz Mileta pa pošlje v Efez in pokliče starejšine cerkve.

¹⁸ Ko pa pridejo k njemu, jim reče: Vi veste, kako sem od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, ves čas bil z vami,

¹⁹ služeč gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in med izkušnjami, ki so me zadele vsled zalezovanja Judov;

²⁰ kako nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah,

²¹ pričujoč Judom in Grkom izpreobrnjenje k Bogu in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa.

²² In sedaj, glejte, zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi tam prigodi,

²³ razen da mi sveti Duh po vseh mestih priča in pravi, da me čakajo vezi in stiske.

²⁴ Ali življenja svojega ne štejem vrednega zase niti besede, da le dokončam tek svoj in službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelij milosti Božje.

²⁵ In sedaj, glejte, jaz vem, da ne boste več videli obličja mojega vi vsi, ki sem med vami hodil, propovedujoč kraljestvo Božje.

²⁶ Zato vam pričujem današnji dan, da sem čist krvi vseh;

²⁷ zakaj ničesar nisem zamolčal, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje.

²⁸ Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je sveti Duh postavil za škofe [Škof,¹ da pasete cerkev Božjo, ki si jo je pridobil z lastno krvjo.

1. Škof (grško: episkopos) pomeni: nadzornik, predstojnik.

²⁹ Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi;

³⁰ in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj.

³¹ Zato čuvajte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati slehernega iz vas.

³² In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, ki more dovršiti vaš napredek in dati delež med vsemi posvečenimi.

³³ Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel;

³⁴ sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.

³⁵ V vsem sem vam dal zgled, da se je treba tako truditi in podpirati slabotne in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: Veliko bolje je dati nego vzeti.

³⁶ In ko je to povedal, poklekne na kolena in moli ž njimi vsemi.

³⁷ In velik jok je nastal med vsemi, in oklenivši se vratu Pavlovega, so ga poljubovali,

³⁸ žalostni največ zavoljo besede, ki jo je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.