¹ Savel pa se je ž njimi radoval njegove smrti. In nastalo je ta dan veliko preganjanje cerkve, ki je bila v Jeruzalemu; in vsi so se razkropili po judejskih in samarijskih krajih, razen apostolov.

² Pokopali pa so Štefana pobožni možje in so zelo plakali za njim.

³ A Savel je zatiral cerkev, in je hodil po hišah in vlačil može in žene ter jih izročal v ječo.

⁴ Tisti pa, ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija.

⁵ A Filip je šel doli v samarijsko mesto in jim je propovedoval Kristusa.

⁶ In množica je pazila enega duha na to, kar je pravil Filip, poslušajoč in gledajoč znamenja, ki jih je delal.

⁷ Kajti nečisti duhovi so izhajali iz mnogih obsedencev, vpijoč z močnim glasom; in veliko mrtvoudnih in hromih je ozdravelo.

⁸ In nastala je velika radost v tem mestu.

⁹ Bil je pa neki mož, po imenu Simon, že dokaj časa v mestu, ki se je pečal s čarovništvom in mamil ljudstvo samarijsko, govoreč, da je on nekaj velikega;

¹⁰ katerega so vsi poslušali, od najmanjšega do največjega, govoreč: Ta je moč Božja, ki se imenuje velika.

¹¹ Poslušali so ga pa zato, ker jih je bil dolgo časa mamil s čarodejstvi.

¹² Ko so pa verovali Filipu, ki je oznanjeval evangelij o kraljestvu Božjem in o imenu Jezusa Kristusa, so se dali krstiti možje in žene.

¹³ Tudi Simon sam je sprejel vero, in po svojem krstu se je držal Filipa; in videč znamenja in velike čudeže, ki so se godili, je strmel.

¹⁴ Ko so pa apostoli v Jeruzalemu slišali, da je sprejela Samarija besedo Božjo, pošljejo k njim Petra in Janeza.

¹⁵ In ko sta prišla doli, sta molila zanje, da bi prejeli svetega Duha.

¹⁶ Zakaj na nobenega izmed njih še ni bil prišel, ampak bili so samo krščeni v ime Gospoda Jezusa.

¹⁷ Tedaj sta pokladala roke nanje, in so prejemali svetega Duha.

¹⁸ Videč pa Simon, da se po pokladanju rok apostolov daje sveti Duh, jima prinese denarja

¹⁹ in reče: Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.

²⁰ Peter pa mu reče: Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar.

²¹ Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu.¹

1. Ali: ravno (pošteno) pred Bogom.

²² Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega.

²³ Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice.

²⁴ Simon pa odgovori in reče: Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.

²⁵ Ona torej, potem ko sta izpričala in govorila besedo Gospodovo, sta se vračala v Jeruzalem in mnogim vasem Samarijanov oznanjevala evangelij.

²⁶ Angel Gospodov pa je govoril Filipu in dejal: Vstani in pojdi proti poldnevu, na cesto, ki pelje iz Jeruzalema doli v Gazo; ona je pusta.

²⁷ In vstane ter odide. In glej, mož iz Etiopije, komornik¹ in oblastnik Kandake, kraljice etiopske, ki je bil nad vsemi njenimi zakladi in je bil prišel molit v Jeruzalem,

1. Dobesedno: skopljenec.

²⁸ se vrača domov, in sedeč na vozu svojem, prebira proroka Izaija.

²⁹ Duh pa reče Filipu: Pristopi in pridruži se temu vozu.

³⁰ Filip pa priteče in ga sliši, da bere proroka Izaija, ter reče: Ali pa umeš, kar bereš?

³¹ On pa reče: Kako bi neki mogel, če me kdo ne napoti? In zaprosi Filipa, naj vstopi in sede k njemu.

³² Vrsta pisma, ki jo je bral, pa je bila ta: „Pelje se kakor ovca na klanje, in kakor jagnje molči pred strižcem svojim, tako ne odpre ust svojih.

³³ V ponižanju njegovem se je preklicala sodba njegova. A rod njegov kdo razloži? kajti življenje njegovo se vzame od zemlje“.

³⁴ Izpregovori pa komornik in reče: Prosim te, o kom govori to prorok? o sebi ali o kom drugem?

³⁵ Filip pa odpre usta in, začenši od tega pisma, mu oznani blagovestje o Jezusu.

³⁶ Ko se pa tako peljeta po cesti, prideta k vodi; in komornik reče: Glej, voda! kaj brani, da bi bil krščen?

³⁷ § Filip pa reče: Če veruješ iz vsega srca, smeš. In odgovori in reče: Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji.

³⁸ In ukaže ustaviti voz; in oba stopita v vodo, Filip in komornik, in ga krsti.

³⁹ Ko pa stopita iz vode, vzame Duh Gospodov Filipa; in ni ga več videl komornik, zakaj nadaljeval je vesel svojo pot.

⁴⁰ A Filip se je znašel v Azotu, in gredoč dalje, je oznanjeval evangelij vsem mestom, dokler ni prišel v Cezarejo.