¹ Agripa pa reče Pavlu: Dopušča se ti, da sam zase govoriš. Tedaj Pavel iztegne roko in se zagovarja:

² Srečnega se štejem, kralj Agripa, da se smem danes pred teboj zagovarjati za vse, česar me Judje dolže,

³ zlasti ker vem, da poznaš vse šege in prepire pri Judih: zato te prosim, da bi me potrpežljivo poslušal.

⁴ Kar se torej tiče življenja mojega od mladosti, kakšno je bilo od začetka med narodom mojim in v Jeruzalemu, vedo vsi Judje,

⁵ ker me poznajo od začetka, če hočejo pričati, da sem živel po najostrejši ločini bogoslužja našega kot farizej.

⁶ In sedaj stojim pred sodbo zavoljo upanja v obljubo, ki jo je Bog dal očetom našim,

⁷ ki jo dvanajsteri rodovi naši upajo doseči, stanovitno služeč Bogu noč in dan. Zavoljo tega upanja sem, o kralj, tožen od Judov.

⁸ Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog mrtve obuja?

⁹ Tudi jaz sem sicer menil, da moram zoper ime Jezusa Nazarečana storiti veliko nasprotnega.

¹⁰ To sem tudi storil v Jeruzalemu; in veliko svetih sem zaprl v ječe, ko sem bil prejel pooblastilo za to od višjih duhovnikov, in ko so jih morili, sem dajal svoj glas zoper nje.

¹¹ In po vseh shodnicah sem jih pogostoma mučil in silil preklinjati Jezusa; in neizmerno sem divjal zoper nje in jih preganjal celo v inostranskih mestih.

¹² In ko sem zategadelj šel v Damask z oblastjo in dovoljenjem od višjih duhovnikov,

¹³ opoldne na potu sem videl, o kralj, z neba luč, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je obsijala mene in tiste, ki so šli z menoj.

¹⁴ In ko smo vsi popadali na zemljo, sem slišal glas, da mi pravi v hebrejskem jeziku: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Težko ti je proti ostnu brcati.

¹⁵ Jaz sem pa rekel: Kdo si, Gospod? Gospod pa veli: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

¹⁶ Ali vstani in stopi na noge. Zato namreč sem se ti prikazal, da te postavim za služabnika in pričo tega, kar si videl, in tega, v čemer se ti bom pokazoval,

¹⁷ ko te bom reševal od ljudstva judovskega in poganov, med katere te sedaj pošiljam,

¹⁸ da jim odpreš oči, da se izpreobrnejo od teme k luči in od oblasti satanove k Bogu: da prejmo odpuščenje grehov in delež med posvečenimi po veri, ki je v mene.

¹⁹ Zato, kralj Agripa, nisem bil nepokoren nebeški prikazni,

²⁰ ampak oznanjeval sem najprej tem, ki so bili v Damasku, potem v Jeruzalemu in po vsej deželi Judejski in tudi poganom, naj se izpokore in izpreobrnejo k Bogu, opravljajoč dela, vredna izpokorjenja.

²¹ Zato so me Judje v templju zgrabili in poskusili svojeročno umoriti.

²² Ali dobivši pomoč, ki je od Boga, stojim do današnjega dne in pričujem malim in velikim, ne govoreč ničesar drugega, nego kar so govorili proroki in Mojzes, da se bo zgodilo,

²³ namreč, da mora Kristus trpeti in kot prvi iz vstajenja mrtvih luč oznanjevati temu narodu in poganom.

²⁴ Ko se pa tako zagovarja, reče Fest z močnim glasom: Meša se ti, Pavel! Velika učenost tvoja ti jemlje um.

²⁵ Pavel pa reče: Ne meša se mi, vrli Fest, temuč besede resnice in razumnosti govorim.

²⁶ Saj ve za to stvar kralj, h kateremu tudi prostosrčno govorim; prepričan sem namreč, da mu ni nič tega neznanega, kajti to se ni godilo v zakotju.

²⁷ Veruješ, kralj Agripa, prorokom? Vem, da veruješ.

²⁸ Agripa pa reče Pavlu: Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan.

²⁹ Pavel pa reče: Želel bi od Boga, bodisi za malo ali za veliko, da ne bi samo ti, ampak tudi vsi, ki me danes poslušajo, bili taki, kakršen sem tudi jaz, izimši te spone.

³⁰ In vstanejo kralj in namestnik in Bernika in kateri so ž njim sedeli,

³¹ ter odidejo na stran in se razgovarjajo in pravijo: Ta človek ne dela nič smrti ali spon vrednega.

³² Agripa pa reče Festu: Lahko bi se bil izpustil ta človek, da se ni sklical na cesarja.