¹ Bili so pa v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, proroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenc, in Manahem, ki je bil odgojen s Herodom četrtnikom, in Savel.

² Ko so pa oni opravljali službo Gospodu in se postili, veli sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical.

³ Tedaj so ju, ko so se bili postili in molili in položili nanju roke, odpustili.

⁴ Ona pa, poslana od svetega Duha, gresta doli v Selevcijo, in odtod se peljeta po morju na Ciper.

⁵ In ko prideta v Salamino, oznanjujeta besedo Božjo po shodnicah Judov; imela sta pa tudi Janeza s seboj za strežnika.

⁶ In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega proroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus;

⁷ in bil je pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla in želel slišati besedo Božjo.

⁸ Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači ime njegovo), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere.

⁹ Savel pa, ki se imenuje tudi Pavel, se napolni svetega Duha ter ga ostro pogleda

¹⁰ in reče: O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih?

¹¹ In sedaj, glej, roka Gospodova je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl solnca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga za roko vodil.

¹² Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil nauku Gospodovemu.

¹³ Ko se pa odpeljejo iz Pafa, pridejo Pavel in njegova sopotnika v Pergo v Pamfiliji. Janez pa se loči od njiju in se vrne v Jeruzalem.

¹⁴ Ona pa gresta iz Perge naprej in prideta v Pisidijsko Antiohijo. In v sobotni dan gresta v shodnico in sedeta.

¹⁵ Po branju postave in prorokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita!

¹⁶ Vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte!

¹⁷ Bog tega naroda, Izraela, je izvolil očete naše in povišal ljudstvo, ko je prebivalo na tujem v zemlji Egiptovski, in s povzdignjeno roko jih je izpeljal iz nje.

¹⁸ In okoli štirideset let je imel potrpljenje ž njih vedenjem v puščavi.

¹⁹ In pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanski, jim je razdelil v dediščino njih zemljo

²⁰ za kakih štiristo in petdeset let. In potem jim je dajal sodnike do Samuela proroka.

²¹ In odtlej so zahtevali kralja, in dal jim je Bog Savla, sinu Kisovega, moža iz rodu Benjaminovega, štirideset let.

²² In ko je bil tega zavrgel, jim je za kralja obudil Davida, ki mu je tudi pričujoč rekel: Našel sem Davida, sina Jesejevega, moža po srcu svojem, ki bo delal vso voljo mojo.

²³ Iz njegovega semena je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa,

²⁴ potem ko je Janez, nastopivši pred javnim prihodom njegovim, oznanil krst izpokorjenja vsemu ljudstvu Izraelovemu.

²⁵ Ko je pa Janez tek svoj dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.

²⁶ Možje in bratje, sinovi rodu Abrahamovega in kateri se med vami boje Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja.

²⁷ Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prorokov, ki se vsako soboto bero;

²⁸ in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori.

²⁹ In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob,

³⁰ A Bog ga je obudil iz mrtvih.

³¹ In prikazoval se je več dni tem, ki so bili ž njim vred prišli iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

³² In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njih otrokom, obudivši Jezusa,

³³ kakor je tudi pisano v drugem psalmu: „Sin moj si ti; jaz sem te danes rodil“.

³⁴ Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: „Dam vam obljube¹² Davidove, svete in zanesljive“.

1. Drugi tolmačijo: milosti. Glej Iz 55,3.
2. Iz 55,3

³⁵ Zato pravi tudi na drugem mestu: „Ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje“.

³⁶ David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil volji Božji,¹ je zaspal in položili so ga k očetom njegovim in je videl trohnenje.

1. Ali: svojemu rodu poslužil po volji Božji.

³⁷ Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnenja.

³⁸ Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščenje grehov;

³⁹ in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje.

⁴⁰ Glejte torej, da ne pride na vas, kar je rečeno v prorokih:

⁴¹ „Glejte, zaničevalci, in čudite se in izginite; zakaj jaz delam delo v dneh vaših, delo, ki ga ne boste verovali, če vam kdo natanko pove.“

⁴² Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede.

⁴³ In ko se je zbor razšel, gre veliko Judov in pobožnih pojudencev za Pavlom in Barnabom, ki ž njimi govorita in jih izpodbujata naj vztrajajo v milosti Božji.

⁴⁴ A drugo soboto se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali besedo Božjo.

⁴⁵ Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč.

⁴⁶ In Pavel in Barnaba srčno rečeta: Vam se je morala najprej govoriti beseda Božja; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov.

⁴⁷ Kajti tako nam je zapovedal Gospod: „Postavil sem te za luč poganom, da bodeš v zveličanje vsem do konca zemlje“.

⁴⁸ Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili besedo Gospodovo; in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje.

⁴⁹ Beseda Gospodova pa se je raznašala po vsej deželi.

⁵⁰ Judje pa naščujejo pobožne in odlične žene in mestne prvake, in provzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev.

⁵¹ A ona sta otresla prah z nog svojih nanje, in prišla sta v Ikonijo.

⁵² Učenci pa so se napolnjevali veselja in svetega Duha.