¹ Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, ki v njem tudi stojite,

² ki se po njem tudi zveličujete, ako hranite besedo, kakor sem vam jo oznanil, če le niste zaman verovali.

³ Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel:

⁴ da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan in da je bil tretji dan obujen po pismih,

⁵ in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim.

⁶ Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo.

⁷ Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom.

⁸ In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni.

⁹ Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden imenovan biti apostol, ker sem preganjal cerkev Božjo;

¹⁰ ali po milosti Božji sem, kar sem, in njegova milost, ki mi jo je podelil, ni bila brezuspešna, marveč deloval sem bolj od njih vseh, toda ne jaz, ampak milost Božja, ki je z menoj.

¹¹ Bodisi torej jaz ali oni, tako oznanjujemo in tako ste sprejeli vero.

¹² Če se pa oznanjuje, da je Kristus iz mrtvih vstal, kako pravijo nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih?

¹³ Če pa ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal.

¹⁴ A če Kristus ni vstal, prazno je potem naše oznanjevanje, prazna pa tudi vera vaša.

¹⁵ Kažemo se pa tudi lažnive priče Božje, ker smo popričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga pa ni obudil, če mrtvi ne vstajajo.

¹⁶ Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal.

¹⁷ A če Kristus ni vstal, ničeva je vera vaša, še ste v grehih svojih.

¹⁸ Potemtakem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni.

¹⁹ Če upamo v Kristusa samo v tem življenju, smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi.

²⁰ Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali.

²¹ Zakaj ker je po človeku prišla smrt, je po človeku prišlo tudi vstajenje mrtvih.

²² Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.

²³ Ali vsak v svojem redu: prvina Kristus; potem ti, kateri so Kristusovi, ob prihodu njegovem;

²⁴ potem pride konec, kadar on izroči kraljestvo Bogu in Očetu, kadar odpravi vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč.

²⁵ Kajti on mora kraljevati dotlej, dokler Bog ne dene vseh sovražnikov pod njegove noge.

²⁶ A najzadnji sovražnik, ki se odpravi, je smrt.

²⁷ Vse je namreč položil pod njegove noge. Toda ko pravi: „Vse je podloženo“, je očitno, da vse razen tega, ki mu je vse podložil.

²⁸ Kadar se pa vse njemu podloži, tedaj se tudi sam Sin podloži temu, ki mu je vse podložil, da bi Bog bil vse v vsem.

²⁹ Sicer pa kaj bodo počeli, kateri se krščujejo za mrtve? Če sploh mrtvi ne vstajajo, kaj se še krščujejo zanje?

³⁰ Zakaj se tudi mi nevarnostim izpostavljamo vsako uro?

³¹ Pričam pri hvali zastran vas, bratje, ki jo imam v Kristusu Jezusu, Gospodu našem: vsak dan umiram.

³² Če sem se po človeško boril z zvermi v Efezu, kakšno imam korist? Če mrtvi ne vstajajo, „jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!“

³³ Ne dajte se zavesti! Dobre navade pačijo slabi pogovori.

³⁴ Predramite se pravično in ne grešite! kajti spoznanja Božjega nekateri nimajo, na sramoto vam to pravim.

³⁵ Toda poreče kdo: Kako vstajajo mrtvi? in v kakšnem telesu prihajajo?

³⁶ Nespametnež, kar ti seješ, ne oživi, če ni prej umrlo.

³⁷ In kar seješ, ne seješ telesa, katero ima biti, temuč golo zrno, postavim, pšenično ali katero drugo;

³⁸ a Bog mu daje telo, kakor hoče, in vsakemu semenu lastno mu telo.

³⁹ Ni vse meso enako meso, temuč drugo je meso človečje, drugo meso živinsko, drugo ptičje in drugo ribje.

⁴⁰ So tudi telesa nebeška in telesa zemeljska, toda druga je slava nebeških, a druga zemeljskih.

⁴¹ Druga je slava solnca in druga slava meseca in druga slava zvezd, kajti zvezda se od zvezde loči v slavi.

⁴² Tako tudi je vstajenje mrtvih. Seje se v trohljivosti, vstaja v netrohljivosti;

⁴³ seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabosti, vstaja v moči;

⁴⁴ seje se telo naravno, vstaja telo duhovno. Če je naravno telo, je tudi duhovno telo.

⁴⁵ Tako je tudi pisano: „Postal je prvi človek Adam duša živa“. Zadnji Adam je postal duh oživljajoč.

⁴⁶ Ali ni prvo duhovno, ampak naravno, potem duhovno.

⁴⁷ Prvi človek je iz zemlje, prstén, drugi človek je iz nebes.

⁴⁸ Kakršen je prsteni, taki so prsteni, in kakršen nebeški, taki so nebeški.

⁴⁹ In kakor smo nosili podobo prstenega, nosili bomo tudi podobo nebeškega.

⁵⁰ To pa pravim, bratje, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne deduje netrohljivosti.

⁵¹ Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se izpremenimo

⁵² v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se izpremenimo.

⁵³ To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost.

⁵⁴ Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: „Požrta je smrt v zmagi“.

⁵⁵ Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?

⁵⁶ Želo smrti pa je greh, a moč greha je postava.

⁵⁷ Ali hvala Bogu, ki nam daje zmago po Gospodu našem Jezusu Kristusu.

⁵⁸ Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.