¹ Prizadevajte si za ljubezen, hrepenite pa tudi po duhovnih darovih, a najbolj, da prorokujete.

² Kajti kdor govori v tujem jeziku, ne govori ljudem, ampak Bogu; kajti nihče ga ne razume, v duhu pa govori skrivnosti.

³ A kdor prorokuje, govori ljudem, da jim služi v napredovanje in jih tolaži in opominja:

⁴ Kdor govori v jeziku, streže sebi v napredek, kdor pa prorokuje, pospešuje napredek cerkve.

⁵ Hotel bi pa, da vsi govorite jezike, a veliko bolj, da prorokujete. Večji je, kdor prorokuje, nego kdor govori jezike, razen če bi razkladal, da bi cerkev prejela, kar ji služi v napredek.

⁶ Tako pa, bratje, če pridem k vam, jezike govoreč, kaj vam bom koristil, ko vam ne govorim ali v razodetju, ali v spoznanju, ali v proroštvu, ali v nauku?

⁷ Brezdušna godala, bodisi piščal ali citre, naj se tudi glase, če pa razločka nimajo v glasovih, kako bomo umeli, kaj se piska ali citra?

⁸ Saj tudi če da trobenta nerazločen glas, kdo se pripravi za boj?

⁹ Tako tudi z vami: če z jezikom ne govorite razumljive besede, kako bodo umeli, kaj pravite? V zrak boste govorili.

¹⁰ Toliko raznovrstnih glasov, postavim, je na svetu in nobeden ni brez pomena.

¹¹ Če torej ne vem pomena glasu, bodem tujec govorečemu in govoreči bode meni tujec.

¹² Tako tudi z vami: ker ste vneti za duhovne dari, iščite, da jih imate obilo in ž njimi služite v napredovanje cerkve.

¹³ Zato, kdor govori v jeziku, naj moli, da bi mogel razkladati.

¹⁴ Kajti če molim v jeziku, duh moj moli, a um moj je brez sadu.

¹⁵ Kaj torej? Molil bom z duhom, a molil bom tudi z umom; prepeval bom z duhom, a prepeval bom tudi z umom.

¹⁶ Sicer, če hvališ Boga le z duhom, kako poreče ta, ki je nepoučen, Amen na tvojo zahvalo, ko ne ve, kaj govoriš?

¹⁷ Ti se resda lepo zahvaljuješ, ali drugemu ne služiš za napredek.

¹⁸ Zahvaljujem Boga, da govorim v jezikih bolj nego vi vsi;

¹⁹ toda v cerkvi rečem rajši pet besed s svojim umom, da poučim tudi druge, nego pa deset tisoč besed v jeziku.

²⁰ Bratje, ne bodite deca v razumu, ampak v zlobi bodite deca, a v razumu bodite popolni!

²¹ V postavi je pisano: „S tujimi jeziki in z ustnami tujcev bom govoril temu ljudstvu, in tudi tako me ne bodo poslušali, pravi Gospod“.

²² Jeziki so torej za znamenje ne tem, ki verujejo, temuč nevernim, proroštvo pa ne nevernim, temuč tem, ki verujejo.

²³ Ko bi se torej sešla cerkev vsa na en kraj in bi vsi govorili jezike in bi prišli tja tudi nepoučeni ali neverniki, ne poreko li, da norite?

²⁴ Ko pa vsi prorokujejo, a pride tja kak nevernik ali nepoučen človek, ga prepričujejo vsi, ga sodijo vsi,

²⁵ skrivnosti njegovega srca se razodevajo, in tako bo padel na obraz in molil Boga in priznaval, da je Bog zares med vami.

²⁶ Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, ima vsak vas ali psalm, ali nauk, ali razodetje, ali jezik, ali razkladanje. Vse naj se zgodi tako, da se pospešuje napredek.

²⁷ Če kdo govori v jeziku, naj govorita po dva ali kvečjemu po trije in drug za drugim, in eden naj razklada.

²⁸ Ko bi pa ne bilo razkladalca, naj molči v zboru, a govori naj sebi in Bogu.

²⁹ Proroki naj pa govore dva ali trije, drugi naj pa razsojajo.

³⁰ Ako pa drugi, ki sedi zraven, prejme razodetje, naj molči prvi.

³¹ Kajti morete vsi, eden po eden, prorokovati, da prejmo vsi pouk in se vsi potolažijo.

³² In duhovi proroški so pokorni prorokom;

³³ zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh zborih svetniških.

³⁴ Žene naj v vaših zborih molče; kajti ni jim dopuščeno govoriti, temuč podložne naj bodo, kakor veli tudi postava.

³⁵ A če se hočejo česa naučiti, doma naj vprašajo svoje može; zakaj nespodobno je ženi govoriti v cerkvenem zboru.

³⁶ Ali pa je od vas izšla beseda Božja? ali pa je prišla k vam samim?

³⁷ Če kdo misli, da je prorok ali z Duhom obdarovan, naj spozna, kar vam pišem, da je Gospodova zapoved.

³⁸ Če pa kdo noče umeti, naj ne ume.

³⁹ Zatorej, bratje moji, gorite za to, da prorokujete, in nikar ne branite govoriti v jezikih!

⁴⁰ Vse naj se spodobno in po redu godi.