^{1 1} Potem so prišli skupaj k njemu farizeji in nekateri izmed pisarjev, ki so prišli iz Jeruzalema.

1. Mt 15,1

² In ko so videli nekatere izmed njegovih učencev jesti kruh z omadeževanimi,¹ to se pravi z neumitimi rokami, so našli krivdo.

1. omadeževanimi: ali, navadnimi.

³ Kajti farizeji in vsi Judje ne jedo, razen če si svojih rok pogosto¹ ne umivajo, ker se držijo izročila starešin.

1. pogosto: ali, skrbno; v izvirniku: z roko; Theophylact, vse do komolca.

⁴ In ko pridejo iz trga, ne jedo, razen če se ne umijejo. In mnogo drugih stvari je, ki so jih sprejeli, da se jih drže, kot umivanje čaš in vrčev,¹ bakrenih posod in miz.²

1. vrčev: sextarius je okoli 0,85 litra.
2. miz: ali, postelj.

⁵ Potem so ga farizeji in pisarji vprašali: »Zakaj tvoji učenci ne živijo glede na izročilo starešin, temveč jedo kruh z neumitimi rokami?«

⁶ Odgovoril je in jim rekel: »Dobro je Izaija prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:¹ ›Ti ljudje me spoštujejo s svojimi ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene.‹

1. Iz 29,13

⁷ Čeprav me zaman obožujejo, ker za nauke učijo človeške zapovedi.

⁸ Ker se z odlaganjem Božje zapovedi na stran držite človeških izročil, kakor je umivanje čaš in vrčev in počnete še mnoge druge takšne stvari.«

⁹ In rekel jim je: »Prav dobro zavračate¹ Božjo zapoved, da bi lahko obdržali svoje lastno izročilo.

1. zavračate: ali, onemogočate.

¹⁰ Kajti Mojzes je rekel: ›Spoštuj svojega očeta in svojo mater,‹ in: ›Kdorkoli preklinja očeta ali mater, naj življenje konča s smrtjo,‹

¹¹ toda vi pravite: ›Če bo človek rekel svojemu očetu ali materi: ›To je korbán, to se pravi dar,¹ po čemerkoli bi lahko imel korist od mene,‹ bo prost.‹

1. Mt 15,5

¹² In mu nič več ne dovolite, da bi za svojega očeta ali svojo mater karkoli storil.

¹³ S svojim izročilom, ki ste ga izročili, delate Božjo besedo brez učinka in počnete mnogo takšnih podobnih stvari.«

¹⁴ ¶ ¹ In ko je k sebi poklical vso množico, jim je rekel: »Vsak izmed vas naj mi prisluhne in razume:

1. Mt 15,10

¹⁵ ›Nič ni zunaj človeka, kar bi ga z vstopanjem vanj lahko omadeževalo, toda besede, ki pridejo iz njega, te so tiste, ki omadežujejo človeka.‹

¹⁶ Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.«

¹⁷ Ko je od množice vstopil v hišo, so ga njegovi učenci vprašali glede prispodobe.

¹⁸ In reče jim: »Ali ste tudi vi tako brez razumevanja? Ali ne zaznate, da ga katerakoli stvar, ki od zunaj vstopa v človeka, ta ne more omadeževati,

¹⁹ ker ta ne vstopa v njegovo srce, temveč v trebuh in gre ven v zunanje stranišče, očiščujoč¹ vso hrano?«

1. [očiščujoč…: Tako je Jezus vso hrano razglasil za čisto in s tem odpravil obredne razlike levitske postave.]

²⁰ In rekel je: »To, kar prihaja iz človeka, to omadežuje človeka.

²¹ Kajti od znotraj, iz človekovega srca, izvirajo zle misli, zakonolomstva, prešuštva, umori,¹

1. 1 Mz 6,5; 1 Mz 8,21

²² tatvine, pohlepnost,¹ zlobnost, prevara, pohotnost, hudoben pogled, bogokletje, ponos, nespametnost;²

1. pohlepnost…: gr. lakomnost, zlobnost.
2. Mt 15,19

²³ vse te zle stvari prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

²⁴ ¶ ¹ In vstal je od tam ter odšel v meje Tira in Sidóna in vstopil v hišo in hotel, da tega ne bi izvedel noben človek, toda ni mogel ostati skrit.

1. Mt 15,21

²⁵ Kajti neka ženska, katere mlada hči je imela nečistega duha, je slišala o njem in prišla ter padla k njegovim stopalom.

²⁶ Ženska je bila Grkinja,¹ Sirofeničanka po rodu, in rotila ga je, da bi iz njene hčere izgnal hudiča.

1. Grkinja: ali, poganka.

²⁷ Toda Jezus ji je rekel: »Naj bodo najprej nasičeni otroci, kajti ni primerno vzeti kruha otrokom in ga vreči psom.«

²⁸ Ona pa je odgovorila in mu rekla: »Da, Gospod, vendar psi pod mizo jedo od otroških drobtin.«

²⁹ In rekel ji je: »Zaradi tega govora pojdi svojo pot; hudič je izšel iz tvoje hčere.«

³⁰ In ko je prišla k svoji hiši, je spoznala, da je hudič izšel in svojo hčer [našla] ležečo na postelji.

³¹ ¶ In spet, ko je odšel iz tirskih in sidónskih pokrajin, je prišel h Galilejskemu morju, skozi sredo krajev Deseteromestja.

³² In k njemu prinesejo nekoga, ki je bil gluh in je imel motnjo v svojem govoru in rotili so ga, naj nanj položi svojo roko.

³³ In vzel ga je proč od množice in svoja prsta položil v njegova ušesa in pljunil ter se dotaknil njegovega jezika

³⁴ in zroč k nebu, je vzdihnil ter mu rekel: »Efatá!« to je: »Odpri se.«

³⁵ In njegova ušesa so se nemudoma odprla in vez njegovega jezika se je sprostila in je jasno govoril.

³⁶ In naročil jim je, da naj ne povedo nobenemu človeku, toda bolj, kot jim je naročal, toliko bolj na veliko so to razglašali,

³⁷ in bili so preko mere osupli, rekoč: »Vse stvari je storil dobro; tako gluhim daje slišati, kakor nemim govoriti.«