¹ In ponovno¹ je začel učiti ob morski obali, in tam se je k njemu zbrala velika množica, tako da je vstopil na ladjo in [na njej] sedel na morju; celotna množica pa je bila ob morju na kopnem.

1. Mt 13,1

² In s prispodobami jih je učil mnoge stvari in jim s svojim naukom govoril:

³ »Prisluhnite: ›Glejte, sejalec je odšel sejat,

⁴ in pripetilo se je, medtem ko je sejal, da je nekaj padlo poleg poti in prišla je perjad neba in to pozobala.

⁵ In nekaj je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo dovolj zemlje; in je takoj pognalo, ker ni imelo nobene globine zemlje,

⁶ toda ko je sonce vzšlo, je bilo ožgano; in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

⁷ In nekaj je padlo med trnje in trnje je zraslo in ga zadušilo in ni obrodilo sadu.

⁸ Drugo pa je padlo na dobro zemljo in rodilo sad, ki je pognal in se povečeval; in obrodilo, nekatero trideseterno in nekatero šestdeseterno in nekatero stoterno.‹«

⁹ In rekel jim je: »Kdor ima ušesa, da slišijo, naj posluša.«

¹⁰ Ko je bil sam, so ga ti, ki so bili z dvanajsterimi okoli njega, vprašali o prispodobi.

¹¹ Rekel jim je: »Vam je dano, da poznate skrivnost Božjega kraljestva, toda tem, ki so zunaj, so vse te stvari prikazane v prispodobah,

¹² da bi z gledanjem lahko videli, pa ne zaznali; in s poslušanjem lahko slišali, pa ne razumeli; da se ne bi kadarkoli spreobrnili in bi jim bili njihovi grehi odpuščeni.«¹

1. Mt 13,14

¹³ In rekel jim je: »Ali ne razumete te prispodobe? In kako boste potem razumeli vse prispodobe?

¹⁴ ¶ Sejalec seje besedo.

¹⁵ § In ti so tisti ob poti, kjer je bila posejana beseda, toda ko so jo slišali, takoj pride Satan in vzame besedo, ki je bila posejana v njihova srca.

¹⁶ In ti so prav tako tisti, ki so posejani na kamnita tla; ko so slišali besedo, jo takoj z veseljem sprejmejo,

¹⁷ v sebi pa nimajo korenine in tako zdržijo le nekaj časa. Kasneje, ko zaradi besede nastaneta stiska ali preganjanje, pa so takoj pohujšani.¹

1. pohujšani: ali, spotaknjeni, ali, povzročeni, da padejo v greh.

¹⁸ In ti so tisti, ki so posejani med trnje; tisti, ki slišijo besedo,

¹⁹ in skrbi tega sveta,¹ zapeljivost bogastev in poželenja² po drugih stvareh vstopijo, zadušijo besedo in ta postane brezplodna.

1. 1 Tim 6,17
2. hrepenenja: ali, nebrzdana hrepenenja.

²⁰ In ti so tisti, ki so posejani na dobra tla; takšni, ki slišijo besedo in jo sprejmejo ter obrodijo sad, nekateri trideseternega, nekateri šestdeseternega in nekateri stoternega.«

²¹ ¶ ¹ In rekel jim je: »Ali se sveča prinese, da se postavi pod mernik² ali pod posteljo? In ali se ne postavi na svečnik?

1. Mt 5,15
2. mernik: beseda v izvirniku označuje manjšo mero.

²² Kajti nič ni skrito, kar ne bo jasno pokazano; niti nič ni bilo obdržano tajno, razen da bi postalo znano.¹

1. Mt 10,26

²³ Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.«

²⁴ Rekel jim je: »Pazite, kaj poslušate;¹ s kakršno mero merite, tako vam bo odmerjeno; in vam, ki slišite, vam bo dano več.

1. Mt 7,2

²⁵ Kajti kdor ima, njemu bo dano; kdor pa nima, bo od njega vzeto celó to, kar ima.«¹

1. Mt 13,12

²⁶ ¶ In rekel je: »Božje kraljestvo je takšno, kot če bi človek v zemljo vrgel seme,

²⁷ in bi spal in vstajal ponoči ter podnevi in seme bi pognalo in raslo, da sam ne ve kako.

²⁸ Kajti zemlja sama od sebe prinaša sad; najprej bilko, potem klas in nató polno žita v klasu.

²⁹ Toda ko sad obrodi,¹ takoj pošlje srp, kajti prišla je žetev.«

1. obrodi…: ali, dozori.

³⁰ ¶ In rekel je: »S čim naj primerjamo Božje kraljestvo? Ali s kakšno primerjavo naj ga primerjamo?¹

1. Mt 13,31

³¹ Podobno je zrnu gorčičnega semena, ki je, ko je posejano v zemljo, manjše od vseh semen, ki so v zemlji;

³² toda ko je posejano, zraste in postane večje od vseh zelišč in poganja ven velike mladike, tako da lahko pod njegovo senco prenočuje perjad neba.«

^{33 1} In z mnogimi takšnimi prispodobami jim je govoril besedo, kakor so jo bili zmožni slišati.

1. Mt 13,34

³⁴ Toda brez prispodobe jim ni govoril. Ko pa so bili sami, je svojim učencem pojasnil vse besede.

^{35 1} In istega dne, ko je prišel večer, jim reče: »Prepeljimo se na drugo stran.«

1. Mt 8,23

³⁶ Ko so množico odpustili, so ga vzeli na ladjo, tako kakor je bil. Z njim pa so bile tam tudi druge majhne ladje.

³⁷ In vzdignil se je velik vetroven vihar in valovi so udarjali v ladjo, tako, da je bila v kratkem polna.

³⁸ On pa je bil na zadnjem delu ladje, speč na blazini in zbudili so ga ter mu rekli: »Učitelj, te ne skrbi, da ginemo?«

³⁹ In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Mir, bodi mirno.« In veter je ponehal in bil je velik mir.

⁴⁰ In rekel jim je: »Zakaj ste tako boječi? Kako to, da nimate vere?«

⁴¹ In silno so se ga bali in drug drugemu govorili: »Kakšne vrste človek je to, da ga ubogata celó veter in morje?«