¹ Potem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti.

² In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo; prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.

³ Pojdite! Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.

⁴ Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obuvala, in nikogar na poti ne pozdravljajte.

⁵ V katerokoli hišo pa pridete, najprej recite: Mir tej hiši!

⁶ In če je tu sin miru, bo počival mir vaš na njem; če pa ne, se vrne zopet k vam.

⁷ A v tej hiši ostanite in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delavec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo.

⁸ In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo,

⁹ in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: Približalo se je k vam kraljestvo Božje.

¹⁰ A v katerokoli mesto pridete in vas ne sprejmo, pojdite na ulice njegove in recite:

¹¹ Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo kraljestvo Božje.

¹² Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan laže nego temu mestu.

¹³ Gorje ti, Korazin! gorje ti, Betsaida! zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, izpokorila.

¹⁴ Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi nego vama.

¹⁵ In ti, Kafarnavm, ali nisi bil povzdignjen do neba? a pahnjen boš do pekla!

¹⁶ Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal.

¹⁷ Vrnejo se pa sedemdeseteri z veseljem, govoreč: Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v imenu tvojem.

¹⁸ On pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk.

¹⁹ Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso silo sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo.

²⁰ Toda tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih.

²¹ V tisto uro se razveseli Jezus v svetem Duhu in reče: Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje! da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila volja tvoja.

²² Vse mi je izročil Oče moj, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti.

²³ In obrnivši se k učencem posebe, reče: Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite.

²⁴ Kajti pravim vam, da je veliko prorokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli, in slišati, kar vi slišite, a niso slišali.

²⁵ In glej, učenik postave vstane in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

²⁶ On pa mu reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš?

²⁷ On pa odgovori in reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje, bližnjega svojega pa kakor samega sebe“.

²⁸ Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš.

²⁹ On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: In kdo je moj bližnji?

³⁰ Jezus odgovori in reče: Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega.

³¹ Po naključbi pa pride neki duhovnik doli po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo.

³² Enako pa pride tudi levit na tisto mesto in ko ga vidi, gre mimo.

³³ Neki Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega, in ko ga ugleda, se mu zasmili,

³⁴ in pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj.

³⁵ Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem.

³⁶ Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike?

³⁷ On pa reče: Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako!

³⁸ Ko pa potujejo dalje, pride on v neko vas; a žena, po imenu Marta, ga sprejme v hišo svojo.

³⁹ In ta je imela sestro, ki se je imenovala Marija, ki je tudi sedla k nogam Gospodovim in je poslušala besedo njegovo.

⁴⁰ A Marta je bila zadržana, ker si je dala veliko opravka s postrežbo; ter pristopi in reče: Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra samo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga!

⁴¹ Gospod pa odgovori in ji reče: Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo;

⁴² le eno pa je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.