¹ Bližal se je pa praznik presnih kruhov, ki se imenuje Velika noč.

² In višji duhovniki in pismarji so gledali, kako bi ga umorili; bali so se namreč ljudstva.

³ Satan pa je šel v Juda s priimkom Iškariota, ki je bil iz števila dvanajsterih.

⁴ In odide in se dogovori z višjimi duhovniki in glavarji templja, kako jim ga izda.

⁵ In razvesele se in se zavežejo, dati mu denarja.

⁶ In da jim besedo in išče pripravnega časa, da jim ga izda v nepričujočnosti množice.

⁷ Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje.

⁸ In pošlje Petra in Janeza, rekoč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da bomo jedli.

⁹ Ona pa mu rečeta: Kje hočeš, da pripraviva?

¹⁰ A on jima reče: Glej, ko prideta v mesto, vaju bo srečal človek, ki bo nesel vrč vode; sledita za njim v hišo, v katero pojde,

¹¹ in recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je obednica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi?

¹² In on vama pokaže veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita.

¹³ Pa odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel, in pripravita velikonočno jagnje.

¹⁴ In ko pride ura, sede za mizo in dvanajsteri apostoli ž njim.

¹⁵ In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel;

¹⁶ kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni.

¹⁷ In prejme kelih, zahvali in reče: Vzemite ga in razdelite med seboj.

¹⁸ Kajti pravim vam, da ne bom več pil od trtnega sadu, dokler ne pride kraljestvo Božje.

¹⁹ In vzame kruh, zahvali in prelomivši ga, jim da, rekoč: To je moje telo, ki se za vas daruje. To delajte v moj spomin!

²⁰ Ravno tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva.

²¹ Toda glej, izdajalca mojega roka je z menoj na mizi.

²² Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, ali gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.

²³ In oni začno vpraševati med seboj, kdo je mar izmed njih, ki bo to storil.

²⁴ Vname pa se tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega.

²⁵ On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki.

²⁶ Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik.

²⁷ Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo, ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami kakor kdor streže.

²⁸ A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih.

²⁹ In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil,

³⁰ da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove.

³¹ Simon, Simon! glej, satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico;

³² ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine vera tvoja; in ti, ko se nekdaj izpreobrneš, potrjuj brate svoje.

³³ On pa mu reče: Gospod, pripravljen sem iti s teboj tudi v ječo in v smrt.

³⁴ A on mu reče: Pravim ti, Peter, danes ne zapoje petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.

³⁵ In vpraša jih: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa odgovore: Ničesar.

³⁶ On pa jim reče: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, naj jo vzame, ravno tako tudi torbo, a kdor nima meča, naj proda suknjo in si ga kupi.

³⁷ Kajti pravim vam, da se mora izpolniti na meni še to, kar je pisano: „In hudodelnikom je bil prištet“. Zakaj to, kar je pisano zame, se bliža dopolnitvi.

³⁸ Oni pa reko: Gospod glej, tu sta dva meča! A on jim reče: Dosti je!

³⁹ In gre ven in se napoti kakor navadno na Oljsko goro; za njim pa gredo tudi učenci njegovi.

⁴⁰ In ko pride na mesto, jim reče: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo.

⁴¹ In sam se odmakne od njih za lučaj kamena in pokleknivši na kolena, moli

⁴² in reče: Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja se zgodi!

⁴³ Prikaže pa se mu angel iz nebes in ga krepča.

⁴⁴ In ko se bori z grozo smrti, moli še gorečneje; in njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo.

⁴⁵ In vstane od molitve ter pride k učencem svojim in jih najde speče od žalosti.

⁴⁶ In jim reče: Kaj spite? Vstanite in molite, da ne zajdete v izkušnjavo!

⁴⁷ Ko je še govoril, glej, množica in oni, ki se je imenoval Juda, eden dvanajsterih, gre pred njimi in se približa Jezusu, da ga poljubi.

⁴⁸ Jezus mu pa reče: Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?

⁴⁹ Ko pa vidijo ti, ki so bili okoli njega, kaj da bo, mu reko: Gospod, ali naj udarimo z mečem?

⁵⁰ In eden izmed njih udari hlapca velikega duhovnika in mu odseka desno uho.

⁵¹ Jezus pa odgovori in reče: Nehajte, dotlej! In doteknivši se ušesa njegovega, ga ozdravi.

⁵² A višjim duhovnikom in poglavarjem templja in starejšinam, ki so bili prišli nadenj, reče Jezus: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli?

⁵³ Ko sem bil vsak dan z vami v templju, niste iztegnili rok zoper mene. Ali to je vaša ura in oblast teme.

⁵⁴ In zgrabijo ga in odženo. In peljejo ga v hišo velikega duhovnika. A Peter je šel oddaleč za njim.

⁵⁵ In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča in so skupaj sedeli, sede Peter mednje.

⁵⁶ Neka dekla pa, ko ga vidi sedečega pri ognju, ga ostro pogleda in reče: Tudi ta je bil ž njim.

⁵⁷ A on zataji, rekoč: Žena, ne poznam ga.

⁵⁸ In malo potem ga ugleda drugi in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek, nisem!

⁵⁹ In eno uro ali nekaj pozneje trdi nekdo drugi, rekoč: Zares, tudi ta je bil ž njim; saj je tudi Galilejec.

⁶⁰ Peter pa reče: Človek, ne vem, kaj praviš. In zdajci, ko še govori, zapoje petelin.

⁶¹ In Gospod se obrne in pogleda na Petra; in Peter se spomni besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat.

⁶² In gre ven in se bridko razjoka.

⁶³ In možje, ki so držali Jezusa, so ga zasramovali in bíli.