¹ Pravil je pa tudi učencem svojim: Bil je bogat človek, ki je imel oskrbnika; in tega so ovadili pri njem, kakor da bi mu razsipal imetje.

² In pokliče ga ter mu reče: Kaj to slišim o tebi? Daj račun o gospodarstvu svojem, zakaj ne moreš mi dalje gospodariti.

³ A oskrbnik reče sam v sebi: Kaj naj storim, ker mi gospod moj jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, prositi me je sram.

⁴ Vem, kaj bom storil, da me sprejmo v hiše svoje, kadar bom odstavljen od oskrbništva.

⁵ In pokliče k sebi vse dolžnike svojega gospoda, vsakega posebe, in reče prvemu: Koliko si dolžen gospodu mojemu?

⁶ On pa reče: Sto meric olja. In reče mu: Vzemi svoje pismo, pa sedi hitro in napiši petdeset.

⁷ Potem reče drugemu: A ti, koliko si dolžen? On pa reče: Sto korcev pšenice. In veli mu: Vzemi svoje pismo in napiši osemdeset.

⁸ In gospodar pohvali krivičnega oskrbnika, ker je pametno storil; zakaj sinovi tega sveta so pametnejši v svojem rodu od sinov svetlobe.

⁹ Tudi jaz vam pravim: Storite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, kadar vam poide, sprejmo v večna stanovanja.

¹⁰ Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

¹¹ Če torej v krivičnem mamonu niste bili zvesti, pravo bogastvo, kdo vam zaupa?

¹² In če v tujem niste bili zvesti, kdo vam da, kar je vašega?

¹³ Noben hlapec ne more dvema gospodoma služiti; kajti ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu.

¹⁴ Poslušali so pa vse to tudi farizeji, ki so srebro ljubili, ter so ga zasmehovali.

¹⁵ In jim reče: Vi ste tisti, ki se delate pravične pred ljudmi, ali Bog pozna srca vaša; kajti kar je pri ljudeh visoko, je gnusoba pred Bogom.

¹⁶ Zakon in proroki so do Janeza, odtlej se oznanjuje blagovestje o kraljestvu Božjem, in vsak s silo tišči vanj.

¹⁷ Laže je pa nebu in zemlji preiti nego eni pičici iz postave izginiti.

¹⁸ Vsak, kdor se loči od žene svoje in se oženi z drugo, prešeštvuje; in kdor vzame ločeno od moža, prešeštvuje.

¹⁹ Bil je pa bogat človek in se je oblačil v škrlat in tenčico in se je razveseljeval vsak dan sijajno.

²⁰ In bil je ubožec, po imenu Lazar, ki je ležal pred vrati njegovimi poln tvorov,

²¹ in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z mize bogatinove; ali tudi psi so prihajali ter lizali gnoj njegov.

²² Zgodi se pa, da ubožec umre, in angeli ga odneso v naročje Abrahamovo; umrje pa tudi bogatin in je bil pokopan.

²³ In v peklu,¹ ko je bil v bolečinah, povzdigne oči svoje in ugleda Abrahama oddaleč in Lazarja v naročju njegovem.

1. Grški: v hadesu.

²⁴ In zavpije in reče: Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, naj omoči v vodi prsta svojega konec in mi ohladi jezik, ker se mučim v tem plamenu.

²⁵ Abraham pa reče: Sin, spomni se, da si ti prejel dobrote svoje v življenju svojem, in ravno tako Lazar hudo. Sedaj pa on tu uživa tolažbo, a ti se mučiš.

²⁶ In vrhu vsega tega, med nami in vami je utrjen velik prepad, da ne morejo, če kateri hočejo, odtod iti k vam, in tudi ne odondod preiti sem k nam.

²⁷ Pa reče: Prosim te torej, pošlji ga na mojega očeta dom.

²⁸ Imam namreč pet bratov: da jim to izpriča, da ne pridejo tudi oni v ta kraj trpljenja.

²⁹ Veli pa Abraham: Mojzesa imajo in proroke, poslušajo naj jih.

³⁰ On pa reče: Ne, oče Abraham, ampak če kdo od mrtvih pride k njim, se bodo izpokorili.

³¹ Pa mu reče: Če Mojzesa in prorokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo iz mrtvih vstane.