¹ Pravil jim je pa tudi priliko, kako jim je treba vsekdar moliti in ne naveličati se, rekoč:

² Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni sramoval ljudi.

³ Bila pa je v tistem mestu vdova, in hodila je k njemu, proseč: Izvrši zame pravico nad nasprotnikom mojim.

⁴ In dolgo časa ni hotel; potem pa reče sam v sebi: Če se tudi Boga ne bojim in se ne sramujem ljudi,

⁵ vendar zato, ker me tolikanj nadleguje ta vdova, izvršim ji pravico, da naposled ne pride in me ogluši.

⁶ In reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik!

⁷ Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice izvoljencem svojim, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša?¹

1. Ali: in jim li bo zavlačeval?

⁸ Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem. Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?

⁹ Pove pa tudi nekaterim, ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko:

¹⁰ Dva človeka sta šla gori v tempelj molit, eden je bil farizej, a drugi cestninar.

¹¹ Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako: Bog, zahvaljujem te, da nisem, kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar.

¹² Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam.

¹³ Cestninar pa stoji oddaleč in še oči si ne upa povzdigniti k nebu, temuč trka na prsi svoje, rekoč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku!

¹⁴ Pravim vam: Ta je šel opravičen na dom svoj, a ne oni: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, a kdor se ponižuje, bo povišan.

¹⁵ Prinašali so pa k njemu tudi otročičke svoje, da bi se jih dotikal; videč pa to, jih karajo učenci.

¹⁶ A Jezus jih pokliče k sebi in reče: Pustite otročiče, naj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje.

¹⁷ Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanje.

¹⁸ In vpraša ga neki poglavar, rekoč: Dobri učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje?

¹⁹ Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog.

²⁰ Zapovedi znaš: „Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta svojega in mater svojo“.

²¹ On pa reče: Vse to sem izpolnjeval od mladosti svoje.

²² In ko sliši to, mu Jezus veli: Enega ti je še treba: prodaj vse, karkoli imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj!

²³ On pa, ko to sliši, se zelo razžalosti, zakaj bil je silno bogat.

²⁴ Ko ga pa vidi Jezus žalostnega, reče: Kako težko pridejo v kraljestvo Božje, kateri imajo bogastvo!

²⁵ Laže je namreč velblodu priti igli skozi uho, nego bogatinu stopiti v kraljestvo Božje.

²⁶ Pa reko, ki so to slišali: Kdo se potem more zveličati?

²⁷ On pa reče: Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu.

²⁸ A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj.

²⁹ On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, ki je zapustil dom, ali ženo, ali brate, ali roditelje, ali otroke zavoljo kraljestva Božjega,

³⁰ ki ne bi prejel mnogokrat več v tem času, a v prihodnjem svetu večnega življenja.

³¹ Vzame pa dvanajstere k sebi in jim reče: Glej, gremo gori v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali proroki.

³² Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj,

³³ in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti.

³⁴ In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo.

³⁵ Zgodi se pa, ko se bliža Jerihu, da sedi slepec kraj pota in prosjači.

³⁶ Ko pa sliši, da gre ljudstvo mimo, povprašuje, kaj bi to bilo.

³⁷ Povedo mu pa, da gre Jezus Nazarečan mimo.

³⁸ In zavpije rekoč: Jezus, sin Davidov, usmili se me!

³⁹ In spredaj gredoči, mu preté, naj umolkne; on pa kriči še veliko bolj: Sin Davidov, usmili se me!

⁴⁰ Jezus se pa ustavi in ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, ga vpraša:

⁴¹ Kaj hočeš, naj ti storim? On pa reče: Gospod, da izpregledam.

⁴² In Jezus pa reče: Izpreglej! vera tvoja te je rešila.

⁴³ In takoj izpregleda in gre za njim, hvaleč Boga. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je dalo hvalo Bogu.