¹ In zgodi se, ko pride v hišo enega izmed prvakov farizejskih v soboto jest kruh, da so oni nanj pazili.

² In glej, vodeničen človek je bil pred njim.

³ In Jezus izpregovori in reče učenikom postave in farizejem: Se li sme v soboto zdraviti ali ne?

⁴ Oni pa umolknejo. In ga prime in ozdravi in odpusti.

⁵ In jim reče: Kdo izmed vas, če mu pade osel ali vol v vodnjak, ga ne izvleče precej v sobotni dan?

⁶ In niso mu mogli odgovoriti na to.

⁷ Povedal je pa povabljencem priliko, opazivši, kako si izbirajo prve prostore, govoreč jim:

⁸ Kadar te kdo povabi na svatovščino, ne sedi na prvi prostor, da ne bi bil kdo imenitnejši nego ti povabljen od njega

⁹ in ne pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne reče: Daj temu prostor! in tedaj boš s sramoto sedel na zadnji prostor.

¹⁰ Ampak, kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnji prostor, da ti, ko pride, ki te je povabil, poreče: Prijatelj, pomakni se više! tedaj ti bo čast pred vsemi, ki sedé s teboj.

¹¹ Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.

¹² Pravil je pa tudi temu, ki ga je bil povabil: Kadar napraviš obed ali večerjo, ne vabi prijateljev svojih, ne bratov svojih, ne sorodnikov svojih, ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo.

¹³ Ampak, kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce,

¹⁴ in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih.

¹⁵ Ko je to slišal nekdo izmed teh, ki so sedeli ž njim za mizo, mu reče: Blagor mu, kdor bo jedel kruh v kraljestvu Božjem.

¹⁶ On pa mu reče: Neki človek je napravil veliko večerjo in mnogo jih je povabil.

¹⁷ In pošlje hlapca svojega ob uri večerje, naj reče povabljencem: Pridite, ker je že vse pripravljeno!

¹⁸ In začno se vsi hkratu izgovarjati. Prvi mu reče: Njivo sem kupil in silno mi je treba, da grem in jo ogledam; prosim te, izgovori me!

¹⁹ A drugi reče: Pet jarmov volov sem kupil in grem jih poskušat; prosim, izgovori me!

²⁰ Zopet drugi pa: Oženil sem se, in zato ne morem priti.

²¹ In hlapec pride in sporoči to gospodu svojemu. Tedaj se hišni gospodar razjezi in reče hlapcu svojemu: Idi hitro ven na ceste in ulice mestne in pripelji sem siromake in kruljave in hrome in slepce.

²² In hlapec reče: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal, in še je prostora.

²³ Pa veli gospodar hlapcu: Pojdi ven na pota in za ograje in sili jih, naj pridejo, da se napolni hiša moja.

²⁴ Kajti pravim vam, da noben onih mož, ki so bili povabljeni, ne okusi večerje moje.

²⁵ Šlo je pa ž njim veliko ljudstva; in obrnivši se, jim reče:

²⁶ Če prihaja kdo k meni, pa ne sovraži očeta svojega in matere, žene in otrok, bratov in sester, da, tudi lastnega življenja svojega, ne more biti moj učenec.

²⁷ Kdor ne nosi križa svojega in ne gre za menoj, ne more biti moj učenec.

²⁸ Kdo namreč izmed vas, ki hoče sezidati stolp, ne sede prej in preračuni stroškov, če ima pač toliko, da ga dodela?

²⁹ da se mu, ko bi postavil temelj, pa ne bi mogel dozidati, ne začno vsi, ki to vidijo, posmehovati,

³⁰ govoreč: Ta človek je jel zidati, pa ni mogel dokončati.

³¹ Ali kateri kralj, kadar se gre z drugim kraljem vojskovat, ne sede prej in se posvetuje, če se pač more z desetimi tisočmi srečati s tem, ki pride proti njemu z dvajsetimi tisočmi?

³² Če pa ne more, pošlje poslance in prosi miru, dokler je še sovražnik daleč.

³³ Tako torej vsak izmed vas, kdor se ne odreče vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

³⁴ Dobra je sol; ako se pa tudi sol izpridi, s čim se bo osolila?

³⁵ Ne da se rabiti ne za zemljo, ne za gnojišče; vržejo jo proč. Kdor ima ušesa, da sliši, naj sliši!