¹ Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

² In godrnjali so farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike in ž njimi jé.

³ A on jim pove tole priliko, govoreč:

⁴ Kateri človek izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

⁵ In ko jo najde, jo zadene vesel na rame svoje,

⁶ in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila.

⁷ Pravim vam, da tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore.

⁸ Ali katera žena, ki ima deset srebrnikov, če izgubi en srebrnik, ne prižge sveče in ne pomete hiše ter išče skrbno, dokler ga ne najde?

⁹ In ko ga najde, skliče prijateljice in sosedinje in reče: Radujte se z menoj! zakaj našla sem srebrnik, ki sem ga bila izgubila.

¹⁰ Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.

¹¹ In reče: Neki človek je imel dva sina.

¹² In mlajši reče očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje.

¹³ In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno.

¹⁴ In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati.

¹⁵ In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past.

¹⁶ In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal.

¹⁷ Ko pa pride sam v se, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem!

¹⁸ Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj!

¹⁹ nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih.

²⁰ In vstane in gre k očetu svojemu. A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja.

²¹ A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval.

²² Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge;

²³ in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo:

²⁴ zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti.

²⁵ A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples

²⁶ ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo.

²⁷ On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega.

²⁸ On pa se razjezi in noče iti noter. Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi.

²⁹ On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil.

³⁰ Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano.

³¹ On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje.

³² Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.