¹ Potem odide Jezus na oni kraj morja Galilejskega ali Tiberijskega.

² In za njim je šla velika množica, ker so videli njegove čudeže, ki jih je delal na bolnikih.

³ Jezus pa gre na goro in tu sede z učenci svojimi.

⁴ Bila je pa blizu Velika noč, praznik Judov.

⁵ Ko torej povzdigne Jezus oči in vidi, da velika množica prihaja k njemu, reče Filipu: Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?

⁶ To pa je rekel, da ga izkuša; kajti on je vedel, kaj hoče storiti.

⁷ Filip mu odgovori: Za dvesto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsak izmed njih dobil kaj malega.

⁸ Reče mu eden učencev njegovih, Andrej, Simona Petra brat:

⁹ Deček je tu, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ali kaj je to med toliko?

¹⁰ Jezus veli: Naredite, da se ljudje posadé. Bilo je pa veliko trave na tem mestu. In posadé se možje, kakih pet tisoč po številu.

¹¹ Tedaj vzame Jezus hlebe in ko zahvali, jih razdeli učencem, učenci pa tem, ki so sedeli; ravno tako jim dá tudi od ribic, kolikor so hoteli.

¹² Ko se pa nasitijo, veli učencem svojim: Zberite ostale kosce, da nič ne pogine.

¹³ Zbero torej in napolnijo dvanajst košev koscev od petih hlebov ječmenovih, ki so ostali tem, ki so jedli.

¹⁴ Ko torej vidijo ljudje čudež, ki ga je Jezus storil, govore: Ta je res prorok, ki ima priti na svet.

¹⁵ Jezus torej, ker spozna, da hočejo priti in ga siloma odvesti, da ga postavijo za kralja, se zopet umakne na goro, on sam.

¹⁶ Ko se pa zvečeri, gredo učenci njegovi k morju,

¹⁷ in stopivši v ladjo, se popeljejo na oni kraj morja v Kafarnavm. In tema je že nastala, in Jezus še ni prišel k njim;

¹⁸ in morje je bilo razburkano, ker je pihal močan veter.

¹⁹ Ko pa veslajo kakih petindvajset ali trideset tečajev daleč, ugledajo Jezusa, da hodi po morju in se približuje ladji, in se preplašijo.

²⁰ On pa jim reče: Jaz sem; ne bojte se!

²¹ Hočejo ga torej vzeti v ladjo; in precej je bila ladja pri kraju, kamor so se peljali.

²² Drugi dan, ko vidi ljudstvo, ki je stalo onkraj morja, da ni bilo tam druge ladjice razen tiste ene, ki so vanjo vstopili učenci, in da Jezus ni stopil z učenci svojimi v ladjo, ampak da so bili učenci sami odšli,

²³ (prišle so pa druge ladjice iz Tiberije blizu h kraju, kjer so bili jedli kruh, ko je Gospod zahvalil),

²⁴ ko torej ljudstvo izprevidi, da Jezusa ni tu in tudi učencev njegovih ne: stopijo tudi oni v ladjice in pridejo v Kafarnavm, da poiščejo Jezusa.

²⁵ In ko ga najdejo onkraj morja, mu reko: Rabi, kdaj si prišel sem?

²⁶ Odgovori jim Jezus in reče: Resnično, resnično vam pravim, iščete me ne zato, ker ste videli čudeže, temuč ker ste jedli od hlebov in ste se nasitili.

²⁷ Trudite se ne za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane v večno življenje, ki vam jo dá Sin človekov: zakaj njega je potrdil Oče, Bog.

²⁸ Reko mu torej: Kaj naj storimo, da delamo dela Božja?

²⁹ Jezus jim odgovori in reče: To je delo Božje, da verujete v tega, ki ga je on poslal.

³⁰ Pa mu reko: Kakšno znamenje torej pokažeš, da bi videli in verovali? kaj delaš?

³¹ Očetje naši so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: „Kruh iz nebes jim je dal jesti“.

³² Jezus jim pa reče: Resnično, resnično vam pravim: Ne Mojzes vam je dal kruha iz nebes, marveč Oče moj vam daje pravi kruh iz nebes.

³³ Kruh Božji namreč je ta, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu.

³⁴ Reko mu torej: Gospod, daj nam vsekdar tega kruha.

³⁵ Jezus jim reče: Jaz sem kruh življenja: kdor prihaja k meni, ne bo nikoli lačen, in kdor veruje v me, ne bo nikdar žejen.

³⁶ Ali povedal sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete.

³⁷ Vse, kar mi daje Oče, pride k meni, in tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven.

³⁸ Zakaj stopil sem iz nebes, ne da bi delal svojo voljo, marveč voljo tega, ki me je poslal.

³⁹ To pa je volja tega, ki me je poslal, da ničesar ne izgubim od tega, kar mi je dal, temuč da vse to obudim poslednji dan.

⁴⁰ Kajti to je volja Očeta mojega, da ima večno življenje vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, in jaz ga obudim poslednji dan.

⁴¹ Tedaj godrnjajo Judje nad njim, da je rekel: Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,

⁴² in govore: Ali ni ta Jezus, sin Jožefov, čigar očeta in mater poznamo? Kako da sedaj pravi: Iz nebes sem prišel?

⁴³ Jezus odgovori in reče: Ne godrnjajte med seboj.

⁴⁴ Nihče ne more priti k meni, če ga ne vleče Oče, ki me je poslal, in jaz ga obudim poslednji dan.

⁴⁵ Pisano je v prorokih: „In vsi bodo učeni od Boga“. Vsak, ki je slišal Očeta in se je naučil, prihaja k meni.

⁴⁶ Ne pravim, da je kdo videl Očeta, razen tisti, ki je od Boga: ta je videl Očeta.

⁴⁷ Resnično, resnično vam pravim: Kdor veruje, ima večno življenje.

⁴⁸ Jaz sem kruh življenja.

⁴⁹ Očetje vaši so jedli mano v puščavi in so pomrli.

⁵⁰ Ta je kruh, ki prihaja iz nebes, da ne umre, kdor jé od njega.

⁵¹ Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta.

⁵² Judje se pa prepirajo med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati svoje meso jesti?

⁵³ Jezus jim pa reče: Resnično, resnično vam pravim: Če ne jeste mesa Sinu človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.

⁵⁴ Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan.

⁵⁵ Kajti meso moje je prava jed in kri moja je prava pijača.